Nočni vlak iz Ljubljane proti Budimpešti je drsel skozi temo, kovinska kolesa so v enakomernem ritmu pela monotono pesem, v bifeju pa sta sedela dva tujca, ki se nista več počutila tuja.
Bife vagon je bil tisti večer pol prazen. Rumena svetloba je mehčala vogale, ko so se na ovinkih razlivale sence, in naenkrat je vse izgledalo kot prizor iz filma, ki si ga ogledaš sam in veš, da te bo še dolgo preganjal. Kovinski duh vlaka in postane kave, oddaljeni vzdihi tirov, ritmično tresenje, tisto, ki te počasi uspava in zaradi katerega ima vsaka misel na dotik večjo težo, vsak pogled večjo moč.
Andreja je vstopila kot zvezda večera, z lepimi nogami, ki so se svetile kot med. Rumena oblekica (skoraj prekratka) ji je ob vsakem koraku poskočila čez polovičko zadnjice. V bife je vstopila s tistim nasmehom, zaradi katerega moški nehote poravnajo hrbet. Prodorno modre oči so že na vratih poiskale prostor, kjer je sedel on.
Srajca, elegantna ura, mirne negovane roke, da ti je takoj postalo jasno: to ni moški, ki bi ga iztirila malenkost.
“Prosto?” je vprašala, in ko je sedla, je rumena oblekica še enkrat predrzno pokazala svojo skrivnost. Kot bi rekla: “Saj si videl, ja?”
“Prosto,” je rekel Bastian in rahlo nagnil glavo.
“Na zdravje za mirno vožnjo,” je dvignil kozarec vina.
“Za dolgo noč,” je skrivnostno pokimala in namignila natakarju, da bi naročila enako. “Jaz sem Andreja.”
“Bastian.”
Natakar je prinesel vino. Pogovor ni potreboval uvoda. Andreja je bila navihana, odprta in inteligentna punca. Znala je prebiti led na načine, ki običajnemu človeku nikoli ne bi padli na pamet. A on ji je bil vendarle kos.
“Beseda na ‘p’,” je rekel neposredno, v njegovem pogledu pa je zavibriralo zadovoljstvo, ker je razumela, da je lahko direktna.
“Pornografija.” Kot bi preizkusila, ali se bo namrdnil.
Ni se. Le malce mu je zaigral nasmeh v kotičkih ust.
“Verjamem, da ne greš v Budimpešto zaradi paprikaša,” se je nasmehnil. “Casting?” je poizkusil srečo.
“Ja. Zelo direkten casting,” je rekla brez najmanjšega presenečenja nad njegovim zadetkom v polno, in ob temu “direkten” je kratko pogledala v njegovo mednožje, kot bi poslala pismo brez znamke.
“Gre za vlogo, kjer ni prostora za sramežljivost. Rada bi jo dobila. Pa tudi vloga si želi mene.”
“Rad imam vlake,” je rekel, kot da govori o letu letala. “Dolge vožnje, ritmično tresenje, tisto občutje, da si med dvema točkama in si lahko karkoli. V Budimpešti še nisem bil. Šel sem zaradi užitka. Zaradi poti. Če želiš družbo… in morda še kaj več…” je pustil stavek odprt kot vrata kupeja.
“Te moj ‘p’ ne moti?” jo je zanimalo; to ni bilo vprašanje, to je bil namig, da se mu sme približati.
“Rad imam pogumne ženske,” je samozavestno odvrnil in izpil iz kozarca. “Poleg tega sem odrasel moški, ne ministrstvo za moralo.”
Nebeško modre oči so ga merile čez rob kozarca in oblekica je, ker je pač oblekica, še enkrat pokazala tisto, kar je Bastian že prej pospravil v skrivne predale svojih možganov. Njena koža je bila lepa v vseh odtenkih pridušene svetlobe. Med pogovorom je dlan premaknila na svoje koleno. Počasi jo je potegnila po stegnu, kot bi ga po naključju prosila, naj si zapomni teksturo njene kože.
“Še nekaj,” je nagnil glavo. Žarek resnobe je prešel čez njegov glas. “Potujem s prijateljem. Ne sedi z nama. Če boš želela, da pride… bo prišel. Čez pol ure. Če mu prej ne pošljem SMS s sporočilom ‘ne’.”
Teh nekaj besed je izgovoril brez napora in z dovolj prostora, da jih je Andreja lahko počasi prežvečila. Nič pretvarjanja, nič izsiljevanja: ponudba. Navihano se je nasmehnila; z očmi je rekla “ja”, z ustnicami pa popila požirek dragega vina. Rumena oblekica se je ob tem dvignila in Bastian si je prvič naglas priznal: ta noč ima vozni red, ki ga bo prepisal.
Hodnik proti kupejem je bil dolg in ozek. Andreja je hodila korak pred njim, petke so klikale na spojih med vagoni. Ko se je vlak zagugal, jo je ujel za boke. Da ne pade, bi rekel kdorkoli, ki ne zna brati rok.
“Zaradi varnosti,” je še pripomnil, igrivo; ona je le dvignila obrv in pustila, da je dlan zares varno obstala tisti milimeter prenizko. Kupe. Dvoje sedežev nasproti, majhna mizica, umazano okno, za katerim so se ponavljali svetlobni madeži postaj in ograj. Zaprl je vrata. Sedeža sta zaškripala. Tišina je imela zdaj zvok koles.
“Rad te gledam, lepa si.”
“Rada sem gledana. Rada gledam nazaj. Rada sem ženska, ki si vzame, kar ji je všeč.”
“Vzemi si,” je rekel in si potegnil suknjič s hrbta. Srajca se je napela čez ramena in Andreja je opazila večno privlačen detajl: žile na podlakti, sposobni konkretno držati njeno brhko telo. Pretaknila si je pramen las za uho in mu ponudila razgaljen vrat. Najprej dih, potem poljub. Počasi. Jezik je našel svojo pot na omamno dišečem vratu. Brez naglice.
Roka na njenem kolenu (tokrat njegova) se ni zmotila. Počasi je prešla preko roba oblekice na notranjo stran stegna. Koža pod dlanjo je bila vroča, oblekica pa jo je spustila še malo nižje. Andrejin izdih je bil prvi zvok, ki ni pripadal vlaku.
Ko mu je v odgovor s prsti zdrsnila pod pas je z roko nežno stisnil njeno koleno, kot bi rekel “ne še”. Nato je s palcem narisal krog nad robom njenega spodnjega perila. Zelo počasi. Kot bi risal zemljevid.
“Rumena ti pristaja,” je rekel. “Že ves čas mislim, kako je, ko se dvigne. Točno toliko kot na hodniku.”
“S kom se pogovarjaš, Bastian?” se je nasmehnila. “Z mano ali s svojo domišljijo?”
“Z obema,” je rekel, in to je povedal tudi njegova dlan, ko je prešla nežno tkanino vse bolj vlažnih spodnjic. Rob oblekice je potisnil višje in rumena se je skrila v njen pas, noge so se voljno razprle. Hlačke so bile opazno vlažne, čipka pa se se ji je lepila na kožo. Prijel jo je za zapestje. Čvrsto, a s tistim nežnim predihom, ki pove, da ni nasilen, in ga položil na naslonjalo, da si je sama dvignila roke nad glavo. Prsi so se izbočile.
Bradavički sta se nesramežljivo napeli skozi tanko blago. Poljubil je najprej tisto razneženo kožo pod ključno kostjo, potem sredino prsi, šele nato bradavičko, za nagrado. Njena koža je bila kot žamet. Na jeziku je imel sol in sladkost hkrati.
“Hočem, da me gledaš,” je rekla. “Ko me boš vzel.”
“Bom,” je rekel in ji med poljubom na vrat zašepetal: “Prijatelj pride čez… .”
“Pusti zdaj njega,” je odvrnila in se nasmehnila v končni odgovor glede tega.
Prsti so končno našli vhod. S konico je narahlo potisnil ob tkanino, da se je premaknila v stran, in jezik (preden je roka naredila svoje) je samo bežno preizkusil, kako prepojena je že. Ko je vstopil z enim prstom, je bila voljna in pohotna, z drugim je našel ritem. Z vlažnim palcem je risal počasne kroge okoli ščegetavčka. Njegove roke so bile kot svila na njeni vzburjeni koži.
Dihala je hitreje, a še vedno enakomerno držala pogled. Ko so iz nje prišli prvi valovi, tisti mali, ki se nalagajo v prvega pravega, je svojo dlan položil na njena usta.
“Tiho,” je rekel, in oči so rekle “prosim”. Spustil jo je šele, ko se je tresla.
“Luštna si, ko ti pride,” je rekel. “Zelo.”
“Poglej me še enkrat spodaj,” je rekla in le narahlo zgrabila krilo: “Rumena je barva opozorila.”
“Razumem,” je rekel, in se na kolenih spustil med njena stegna. Jezik je bil topel, počasen. Ni rinil, ni grabil. Samo mamil. Ko si je pomagal s prsti, je naredil natančen, okrogli gib, in Andreja je izpustila zvok, ki je zapolnil kupe in ga napol spravil na noge. Bastian je nekoliko dvignil glavo in namesto navodil dobil njeno dlan v lase. Držala ga je tam, ne da bi ga vodila, samo v dokaz, da je vse res.
Ko je začutil, da se ji grlo pripravlja na krik, ji je položil kazalec na ustnice. “Tiho,” je še enkrat rekel. Tokrat skoraj ljubeče. Prst jo je odprl, jezik ji je raztopil napetost, in ko je drobno vztrepetala, je imela v očeh tisto nevarno modrino.
“Jaz,” je zašepetala. “Še… prosim…”
Šele takrat je odprl zadrgo. Spodnjice so ostale na njej, rumena nabrana okoli pasu, čipka pa napol umaknjena z nabreklih sramnih ustnic, ki so se vlažne svetile v pridušeni svetlobi. Sedel je na sedež in jo potegnil k sebi. Sedla mu je v naročje, obrnjena proti njemu, in ga z dlanjo zagrabila.
“Velik si,” je rekla naravnost. “Takšne imam rada.” Zdrknila je navzdol po njemu, počasi. Ko je glavica nabreklega tiča našla pot, je iz nje prišel zvok, ki je bil mešanica nebes in kletvic. Usta so se ji rahlo odprla, pogled pa ni popustil.
“Povej,” je rekel, ko je sedla do konca naravnost v njegove razprte dlani. “Kaj želiš v Budimpešti povedati kameri.”
“Da mi je,” je izdahnila na njegovih ustnicah in mu posesala spodnjo, “tvoje ime všeč in ga čutim v grlu, ko sem polna tvojega kurca.”
“Izgovori.”
“Bastian,” je vzdihnila, ko je naredila prvi dolg, počasen dvig, ki se je končal tik preden bi ga spustila ven. “Bastian.” Ko je sedla nazaj, globoko, je šepnila “o, kurac,” tako nežno, kot da bi izgovarjala ime svojega Maltežana.
Ritmično tresenje vlaka je bil njun metronom. Andreja je našla tempo, tisti, ki dvigne kri v glavo, in ga držala dokler je ni odneslo in ji je pomagal. Ko se je spustila prehitro, ji je položil dlan na usta; ko se je dvignila prepočasi, jo je prijel za boke in jo navzdol potegnil čez rob njegovega “preveč”.
Vsakič ko je premagala nov milimeter trdega kurca, je modrina v očeh potemnela. “Še dve minuti,” je rekel mirno. “Potem bo potrkal.”
“Ne reci mu nič,” je dahnila brez zraka. “Ne še.” In potem je naredila nekaj, kar se ji je v grlu spremenilo v poželeno grobost: odpela mu je srajco, našla njegovo bradavico z jezikom in jo ujela med zobe. Čisto narahlo. On je zagrmel nizko, skoraj neslišno. Potem je prišel zvok. Ne glasen, le natančen: trk na vrata. Dvakrat. Bastian ni dvignil rok od njene noro seksi zadnjice, daleč od tega.
“Vstopi,” je rekel. Andreja ni spremenila tempa. Ko so se vrata odprla, je vstopil “prijatelj”. Njegov nasmeh je bil tisti najbolj pošten. Tisti, ki pove, da razume pravila. “Jo poznaš?” je vprašal Bastian.
“Zdaj jo bom spoznal,” je rekel prijatelj in zaprl vrata.
