Poljub ni le stik ustnic. Je telesni dialog, uvod v nekaj bolj intimnega, signal, da si želimo več. Tisti pravi, iskren in strasten poljub prebudi nekaj v nas, kar presega besede.
Naše telo se odzove, začuti, spomni in vzburi. V trenutku, ko se ustnice srečajo, se v nas sproži močan val kemičnih signalov, ki nas zasvojijo in pustijo v stanju blaženosti, vzburjenosti ali celo lakote po še. Dotik ustnic sproži plaz reakcij, ki vplivajo tako na možgane kot telo.
Ne gre le za spolno vzburjenost, temveč za zapleten proces, v katerem sodelujejo hormoni, čustva in spomini. Srce začne biti hitreje, zrkla se razširijo, dihanje postane plitvejše. A hkrati se v nas sprosti občutek varnosti, povezanosti, celo sreče. Pravi poljub ni le preddverje seksa. Je energijska izmenjava, ki pusti sledi v vsakem kotičku našega telesa.
Poljub kot kemična eksplozija v možganih
Ko se poljubimo z nekom, ki nas privlači, se v naših možganih sprosti koktajl kemičnih snovi. Najmočnejša med njimi sta dopamin in oksitocin. Dopamin je odgovoren za občutek nagrade in ugodja. Ko ga je več, smo evforični, vzhičeni in zasvojeni z dotikom. Oksitocin pa je hormon navezanosti in zaupanje, zaradi katerega si želimo biti blizu, objeti, zaspati skupaj.
Poleg tega se sprosti serotonin, ki uravnava naše razpoloženje in nas pomirja, ter adrenalin, ki povzroči vznemirjenje in poveča srčni utrip. Čeljusti so morda sproščene, a znotraj nas vre. Možgani na to reagirajo kot na visoko nagrado, kar je razlog, zakaj si strastnega poljuba želimo znova in znova.
Telesni odzivi, ki nas presenetijo
Naše telo ima svojo lastno pamet. Med poljubljanjem ne reagira zgolj na dotik, ampak na vsebino, tempo, okus, vonj in celo zvočni ton dotika. Ustnice so ena najbolj občutljivih erogenih con, bogato prepletene z živci, kar pomeni, da vsaka sprememba pritiska, smeri ali vlažnosti sproži intenzivne impulze.
Nekateri se med poljubljanjem začnejo tresti, drugi zardijo, tretjim postane izredno vroče. Vse to so odzivi vegetativnega živčevja. Telo sproži svoj ritual: napetost, vzburjenje spolnih organov, otrdelost bradavic. Vsak poljub je majhna predigra, ki pove telesu: pripravlja se nekaj več.
Zakaj nas poljub tako zelo vzburi?
Dotik ustnic prebudi živčevje, ki je neposredno povezano z območji v možganih, odgovornimi za spolno vzburjenje. Z vsako sekundo, ko se jezika dotikata, se čuti ostrijo, fantazija se vključi in telesna napetost narašča. Poljub ni le stik. Je okus, vonj, dih, gib. Je izmenjava informacij, želj, domišljije.
S poljubom preizkušamo, če se ujemamo. In če se, se telo odzove. Ženska spodaj postane mokra, njegov penis trd, misli pa se zasučejo proti temu, kaj bi lahko sledilo. In če je poljub res dober, v nas sproži žival, ki jo je težko ustaviti.
Razlika med poljubom in “pravim” poljubom
Ni vsak poljub enak. Nekateri so mehki, a brez elektrike. Drugi pa udarijo kot strela. Pravi poljub je tisti, ob katerem pozabimo na vse. Včasih traja le sekundo, a pusti sledi za večnost. To je poljub, kjer se ne poljubljajo le ustnice, ampak dve bitji.
Pravi poljub nas zadene nekje med prsmi in trebuhom. Sproži tisto mehko tresenje, čuden nemir, željo, da bi se vse skupaj nadaljevalo. In bolj kot smo odprti in čutni, bolj močno ga doživimo. Pravi poljub je uvod, hkrati pa tudi samostojna ekstaza.
Poljub kot orodje povezovanja
Poleg vseh fizičnih in kemičnih odzivov ima poljub še eno vlogo: povezovanje. Z vsakim poljubom sporočamo nekaj. Občudovanje. Strast, željo, ljubezen. Gre za neverbalno komunikacijo, ki pogosto pove več kot besede. V dolgotrajnih razmerjih poljub ohranja bližino.
V priložnostnih avanturah pove, koliko si nekoga želimo. Vseeno je, kje smo in kako dolgo smo skupaj. Poljub je intimno sidro. Z njim začneš in z njim pogosto končaš. A učinek, ki ga pusti na možganih, ostane še dolgo.
