Ni bilo veliko besed. Obleko je odložil z gibi nekoga, ki iz ne dela drame. Bil je malo mlajši, s telesom, ki je imelo isto vrsto tihe moči kot Bastianovo. Andreja ga je pogledala s tistim “komaj čakam”. Oblekico je dvignila še višje, Bastianu se je zahihitala v usta, prijatelju pa z očmi pokazala, naj pride bližje. Ko je stal ob njunih kolenih, je prste položila na njegovo zadrgo in mu pogledala v oči.
“Nežno?” je vprašal prijatelj, skoraj vljudno.
“Prav,” je rekla, in ga vzela v roko. “Najprej. Potem ne.”
Ko je njegov tič priletel iz spodnjic, je Bastian položil dlan na Andrejin tilnik in jo malo odmaknil.
“Glej me,” je rekel. “Potem njega.”
Gledala ga je, dokler ni z vročimi, mokrimi usti objela prijatelja. Ta je zastokal. Ne nadležno, le iskreno zahvalno, in jo prijel za obraz, s palcema pod ličnico, da ji je lahko mirno porival v usta. Bastian je medtem v njej zamenjal tempo. Kratki, globoki sunki, ki jih je poudarjalo tresenje vlaka.
V kupeju je dišalo po strasti, po mokrem blagu in po nečem, kar je težko poimenovati.
“Dobro ti gre,” je rekel prijatelj. “Jezik. Tako,” jo je nežno popravil s prsti, ona pa ga je vzela globlje, ga požirala z užitkom, brez postanka. Ko je bila na robu solza, ji je Bastian s palcem obrisal kotiček očesa, in ta dotik je bil tako intimen, da je v prostoru za sekundo zavladal mir.
“Zamenjava,” je rekel Bastian in jo dvignil. Obrnil jo je, da je klečala na sedežu z dlanmi na naslonjalu, prelestna ritka visoko, oblekica kot rumena zastava zmage pa okoli pasu. Prijatelj se je spustil za njo in jo poljubil med ritnici, preden jo je vzel v usta. Tako počasi, da ji je spodneslo roke.
“Ti si pa umetnik,” je dahnila proti šipi.
“Diplomiral sem iz okusov,” je rekel, in komaj je dokončal stavek, ko je Bastian spet vstopil v njeno pičkico, ravno dovolj grobo, da je s prsi udarila ob naslonjalo. Prijatelj je dvignil glavo, se z njim srečal s pogledom, in obema je bilo jasno, da bosta igrala natančno isto melodijo.
“Ali si…?” je začel prijatelj.
“Kasneje,” je odvrnil Bastian. “Zaenkrat jo drži v ustih.”
Andreja se je smejala s tistim kratkim, seksi smehom, ki je bil hkrati vabilo in ukaz.
Sledilo je pol ure totalnega odklopa. Vse kombinacije, ki jih v ozkem kupeju ne bi smelo biti mogoče izvesti, so postale logične. Ona na Bastianovem obrazu, prijatelj za njo; ona na prijateljevi roki, Bastian v njej; Bastian v ustih, prijatelj v njej; nato kratka, previdna igra pri zadnjici, najprej prst, veliko sline, potem nevsiljiv vstop, samo konica, ustavljanje, vprašanje z očmi, jasen odgovor z modrino: “Da.”
Ko je prišla prvič, je bilo je bilo hitro, intenzivno, potem je sledil dolg, širok val, ki je odprl vse poti v njej; squirt se je razlil po sedežu in moška sta ji z rokami podprla stegna, da ni padla na tla. Tresla se je kot po mrzlici, Bastian jo je držal pod brado in ji govoril stvari, ki so bile bolj tople kot grešne: “Tukaj si. Dihaj. Moja si.”
Prijatelj ji je poljubil jamico nad ritko, in ta poljub si je zapomnila do jutra. Nekje vmes so na hodniku zaječali koraki sprevodnika. Vrata so bila sicer zaklenjena, a prepih je v kupe prinesel njegovo toaletno vodico in možnost, da se vseeno odloči pogledati s svojim ključem. Andreja je skoraj zakričala samo od adrenalina. Bastian ji je z dlanjo zaprl usta in jo gledal. Tišina. Koraki so šli mimo. Vsi trije so se v istem izdihu nasmejali.
Smeh je imel okus po preživeti nevarnosti.
“Še zadnji krog,” je rekel Bastian pozneje. “Z mano v ustih,” je dodal prijatelj. In je bilo, njej se je povsem odpeljalo. Prišlo ji je še enkrat, tokrat bolj nežno, medtem ko je moškemu, ki ga je spoznala v bifeju, z ognjevitim, umazanim ritmom prinesla sladek rob pred erupcijo. Ko je prišlo njemu, ga je držala na očeh, kot je obljubila in jemala njegovo vrelo seme vase.
Prijatelj je končal na njenem križu – vroče, gosto – in s prsti razmazal svoj orgazem po njeni koži, rumeni oblekici in spominu. Za nekaj minut je v kupeju nastala noč brez zvoka. Samo vlak je bil. Samo vlak.
Jutro v Budimpešti ni imelo nobene pravice biti tako lepo. Postaja je dišala po rogljičkih in jutranji kavi. Andreja je stala ob vratih, rumena oblekica je bila znova na mestu, skoraj prekratka, in modre oči so bile utrujene, a vseeno divje.
Bastian je stal malo za njo, prijatelj je stal za obema. Vsi trije so bili zaliti s isto vrsto tišine.
“Casting,” je rekel Bastian. Nič vprašaja v glasu, samo beseda.
“Casting,” je pokimala. “Vem, kam moram.”
Prijatelj je stopil bliže. Iz žepa je vzel vizitko. Ni naredil nobenih gest, ki bi pokvarile trenutek, samo izročil jo je, kot bi dal roko.
“Ne zaradi noči,” je rekel. “Ker si gledala. Ker si zdržala. Ker si znala reči ‘da’ in ‘počasi’. Jaz snemam. Ne pornografije, ne moralnih panik. Snemam ljudi, ki znajo biti resnični, ko pridejo na vrsto vroči trenutki.”
Na vizitki je pisalo: Nočni film / Night Motion – Budapest in email. Spodaj s flomastrom dodana opomba: ‘Danes opoldne. Če želiš. Brez obvez.’
“Oooo, presenečenje,” je rekla Andreja in se mu nasmehnila.
Bastian je roke pospravil v žep. “Pravilo enega vlaka,” je rekel mehko. “Če ga prekineš, nikoli ne izveš, kam bi pripeljal. Vesel sem, da si dovolila, da pelje.”
“Tudi jaz sem,” je rekla, in to ni bilo zgolj flirtanje.
Potem se je nagnila in poljubila oba. Bastianu je položila dlan na prsi, prijatelju na vrat. “Hvala za vožnjo.”
Ko je izginila v množico, rumena pika med kovčki in klobuki, je jutro spet postalo navadno. Bastian je gledal v vizitko, ki je ostala rahlo odprta v njegovi dlani.
“Misliš, da bo prišla?” je vprašal prijatelj.
“Mislim, da je že tam,” je rekel Bastian in se nasmehnil. “In mislim, da vlak, ki ga ima rada, nima končne postaje.”
Telefon je zavibriral. Sporočilo. Od Andreje: “Če boš še kdaj potoval zaradi užitka – vedi, da imam rada dolge proge. P.S.: rumena je barva opozorila… in obljube.”
Odgovoril je samo: “Razumem vozni red.” In dodal srce, tisto najmanj primerno za moškega njegovih let – ravno zato. Smehljal se je, kot se smehlja moški, ki ve, da ga bo ob naslednji vožnji nekdo, nekje, spet naučil drugega ritma. In to je bilo presenečenje, ki ga ni planiral nihče.
Na peronu, poleg ur, je bilo malo oglasno sporočilo za filmski festival. Naslov v madžarščini mu ni povedal veliko, zato pa droben napis v angleščini spodaj: “Special screening: Night Motion – midnight trains.”
Bastian se je nasmejal. Prijatelj ga je nežno boksnil v ramo. In oba sta vedela, preden sta to priznala: zgodba se je šele začela.
