Njegovi prsti so se izgubljali v gubah mojih oblačil, iskali skrite poti do moje kože, potovali po tistih najobčutljivejših delih in me peljali čez rob.
…spotikam se ob lastne sanje,
kako bi rada vstopila vanje,
za roko bi te prijela
in s seboj te v sanje vzela…
Tok misli je prekinilo zvonjenje telefona. Joj, kako sovražim te novodobne naprave, saj še preden dvigneš slušalko veš, kdo kliče. Nič presenečenja, nič pričakovanja.
Pa vendar je presenečenje. Koliko časa se že nisva slišala? Dolgo, predolgo.
“Prosim?”
“Živio, kako si?”
“Živio,” sem odgovorila z zadrgnjenim glasom, “najbrž dobro. Ti?”
Ta premium vsebina je na voljo le članom urgenca.com
Prijavi se Še brez brezplačnega računa? Registracija



























