Ste zadovoljni s svojim spolnim življenjem? Zelo enostavno vprašanje, kajne? Če ste odgovorili takoj (NE, DA, nekaj med NE in DA), potem se zavedate globine vprašanja.
Če vaš odgovor ni DA, imate težave v spolnosti, vendar nanje gledate samo kot na problem, ki ga še niste rešili. Vsekakor samo trenutno stanje. Razmišljate? Ne morete odgovoriti iskreno in takoj niti sebi? V spolnosti imate težave in te so precej večje, kot se sami zavedate.
Gre za dva bistvena vidika ženskih težav v spolnosti, ki sta ključna pri določanju pristopa in načina k njihovemu reševanju. Ženske lahko združimo v dve skupini:
Ženske, ki se zavedajo težave in razumejo njeno vsebino
Ženska pozna težavo in v glavnem pozna vzrok zanjo (zavedanje težave). Njen pristop do težave ni subjektiven, ampak objektiven (težava ni posledica nje same, njenega obnašanja, spolnega življenja, ipd., ampak normalna sestavina življenja). Težava je samo trenutno stanje, ki jo omejuje v doseganju zadovoljujočega spolnega življenja (kratkoročnost težave). Ne dvomi, da bo težavo odpravila (zaupanje vase, pozitiven odnos do težave kot do problema, ki ga rešuje ali ga bo rešila). Težavo zaupa svojemu partnerju in išče pomoč s strani njega in drugih, da težavo odpravi (odprtost, odnos do problema).
Ženske, ki se ne zavedajo težave, je ne vidijo kot težavo ali ji dajejo neustrezno težo
Ženska se ne zaveda težav v spolnosti. Njeno spolno življenje je samo spolno življenje ženske. V njenih očeh ga večina žensk živi na način, kot ga živi sama (Zakaj težava? Tako pač je!). Morebitno nezadovoljstvo, če se z njim sploh upa soočiti, povezuje s svojim neustreznim ravnanjem. Ni pripravljena izraziti nezadovoljstva, ampak se raje umakne (zatiskanje oči, potlačiti nezadovoljstvo). Tudi v primeru, da lahko opredeli težavo, nanjo ne gleda kot na nekaj, kar bi vplivalo na njeno življenje in življenje njenega partnerja ter družine v celoti.
V slednjem primeru se mora ženska najprej zavedati težave. Iskanje vzroka zanjo večkrat skriva bistvo samega nerazumevanja težave s strani ženske. Težava v glavnem obvladuje spolnost ženske, njene korenine so globoke in povezane tudi z okoljem, v katerem živi.
Odpraviti težavo pomeni spremeniti se. Gre za proces, ki je vedno dolgotrajen. Uspešen bo samo v primeru, če bo ženska presegla subjektivnost, kjer gre za objektivnost (iskanje vzroka izključno v sebi, spolnost ni vzrok, ampak posledica okoliščin) in sprejela subjektivnost, kadar gre za sprejemanje sebe kot človeka (zaupati partnerju, prositi za pomoč, sprejeti sebe takšno kot sem).
Katere so bistvene težave žensk v spolnosti?
Določene težave v spolnosti so bolj značilne za ženske. Gre za težave, ki imajo vzrok predvsem v odnosu ženske do spolnosti nasploh in izvirajo največkrat iz vzgoje ter tradicionalnega kulturnega okolja. Mednje prav gotovo sodi nezadostno poželenje, anorgazmija (nesposobnost doživljanja orgazma), izmikanje spolnosti in nesposobnost izražanja lastnih potreb in želja. Poskusimo prikazati nekatere izmed najbolj pogostih težav žensk v spolnosti:
Odsotnost poželenja v celoti ali zelo rahlo poželenje
Lahko gre za problem občutenja poželenja nasploh. Ženska ni sposobna občutiti poželenje, strast, željo po uživanju v spolnosti ali jo občuti zelo redko. Največkrat jo poveže z negativnim občutkom ali občutkom krivde (miselno in čustveno se popolnoma zapre ali zbeži v »fantazijski svet«, ki nima z realnim življenjem nobene povezave), kar še bolj vpliva na njeno nesposobnost občutenja poželenja in spolno neodzivnost nasploh. Sama raven poželenja je nizka. Deluje kot »nespolno« bitje.
Drug problem je, če ženska ne občuti poželenja do konkretnega partnerja (partner nas ne privlači), čeprav ga ima rada. V ospredju je prijateljski odnos (partner zanjo ni spolno privlačen). V tem primeru se zateka k izgovorom o »precenjenosti spolnosti«. Če je takšno razmerje dolgotrajno, se raven poželenja in sposobnost občutenja poželenja prav tako zmanjša. V tem primeru gre tudi za neusklajenost s partnerjem, ki ga ženska sprejema zaradi drugih pozitivnih lastnosti, a ne kot spolnega partnerja.
Nesposobnost ali zmanjšana sposobnost doživljanja orgazma (anorgazmija)
V bistvu je odraz ali nadaljevanje nesposobnosti občutenja poželenja v tolikšni meri, da bi lahko dosegla orgazem. Ženska je spolno aktivna, na določen način uživa v spolnosti, a ne doživi orgazem. Lahko gre tudi za delno ali zmanjšano sposobnost doživljanja orgazma (redko doživi orgazem, doživi samo določene vrste orgazma, orgazem doživi samo pri samozadovoljevanju). Večkrat je sam psihični pritisk pričakovanja, da se spolni odnos zaključi z orgazmom, vzrok, ki ženski onemogoča doseči orgazem. Težave so lahko tudi zdravstvene.
Izmikanje spolnosti ali sprejemanje spolnosti iz napačnih razlogov
Ženska se izmika spolnosti (spolni odnos s partnerjem, samozadovoljevanje) z raznimi izgovori, ki nimajo dejanske podlage (bolezensko stanje, počutje, utrujenost, prazniki, otroci, ipd.), z nepotrebnim delom (skrivanje za preobremenjenostjo in navideznim pomanjkanjem časa) in skrbjo za druge, posredno pa s prepričevanjem partnerja, da je njuno spolno življenje v primerjavi z ostalimi »več kot normalno«.
Vzroki so lahko različni: negativen odnos do spolnosti zaradi vzgoje ali okolja, negativne spolne izkušnje, partner nas ne privlači, večkrat tudi čustvena nedostopnost ali strah pred intimnostjo (spolnost pomeni intimnost, ranljivost). Enako je, če spolnost sprejemamo samo kot obveznost, dolžnost (objekt spolnosti). Večkrat je to povezano z igranjem žrtve v spolnosti in življenju nasploh (uživanje v trpljenju in navidezna oblast nad osebo, ki nam zadaja bolečine).
Nesposobnost izražanja svojih potreb in želja
Lahko gre za dva vidika problema: ne vemo, kakšne so naše potrebe in želje (osebnostna nezrelost, spolna nezrelost) ali postavljamo svoje potrebe in želje vedno za potrebe in želje drugih (čustvena odvisnost, občutek krivde), kar je posebej značilno za ženske. To se odraža kot podrejanje partnerjevim spolnim potrebam, pasivnost v spolnosti, izvajanje spolnosti nam je vsiljeno (objekt in ne subjekt v spolnosti), kar vodi v splošno nezadovoljstvo in v skrajnih primerih tudi v sovraštvo do sebe (redkeje do partnerja). Spolnosti se načeloma ne izmikamo, a ne uživamo v njej.
Bolečine pri spolnem odnosu ali po njem
Bolečine pri spolnem odnosu (pred njim, v času penetracije, po njem) so lahko tiste, ki žensko odvračajo od spolnosti. Bolečina je lahko tako močna, da spolni odnos za žensko ne predstavlja več užitka. Gre za težavo, ki jo lahko rešimo relativno hitro.
Neusklajenost s partnerjem
Ženska je sposobna občutiti poželenje, občuti poželenje do partnerja, sposobna je doživeti orgazem (vedno pri samozadovoljevanju, doživljala ga je z drugimi partnerji), ima zdrav odnos do spolnosti, nima zdravstvenih problemov, a nima zadovoljujočega spolnega odnosa s partnerjem. V tem primeru gre za težavo v spolnosti, ki je prav tako značilna za moške kot za ženske. Logično, saj gre za neusklajenost s partnerjem!
Odraža se lahko kot razlike v potrebi po spolnih odnosih (pogostost spolnih odnosov), vrstah spolnega odnosa (analni seks, oralni seks), načinih izvajanja spolnega odnosa (redno vključevanje erotičnih pripomočkov, porniči kot redna oblika vzburjanja, sadomazohizem, ipd.), položajih spolnega odnosa, ki ustrezajo vam ali partnerju, težavah moškega pri izvajanju spolnega odnosa (impotenca, prezgodnja ejakulacija), kot zasvojenost ali obsedenost s spolnostjo, razlike v pogledih na spolno nezvestobo, telesna neskladnost (samo izjemna neusklajenost spolnih organov), ipd..
Nekatere neusklajenosti s partnerjem se v intimni vezi moškega in ženske lahko odpravijo, če seveda niso preveč izrazite (n.pr: pogostost spolnih odnosov). Določene neusklajenosti niso več prilagajanje in usklajevanje, ampak pomenijo omejevanje ali podrejanje človekovih interesov in želja partnerju v tolikšni meri, da postane spolno razmerje neustrezno, saj pomeni latentno zatajevanje nas kot človeka. V tem primeru je edina rešitev težav v prekinitvi odnosa s partnerjem. Predvsem bi izpostavila zasvojenost ali obsedenost s spolnostjo in razlike v pogledih glede spolne nezvestobe.
