Čez dan je bolnišnica dihala v enakomernem ritmu. Tihi pogovori na hodnikih, vozički, ki so rezali sive talne črte, klici telefonov in vrata, ki so mehko zadonela pri vsakem vstopu ali izhodu.
Sredi te koreografije je hodila Tjaša. Že od daleč prepoznavna po načinu, kako je držala hrbet in ramena, in po tem, kako so se modre, za pol odtenka pretesne hlače ujemale s črto njene napete ritke. Bila je poročena, to je vedel vsak. Njen mož, tehnik z drugega oddelka, je bil korekten, tih, skoraj neviden. Tjaša pa nikoli ni bila nevidna. Vedela je, kdaj sodelavcem uide pogled, slišala je šepete, da je “kurbica”, da je “dala že vsem”, in si ob tem samo nadela tisti samosvoj, suvereni nasmešek.
On je sedel pri pultu ob vhodu, v temni uniformi, s pasom z radijsko postajo in s tistim mirnim pogledom, ki ti ne gre zlahka iz glave. Varnostnik, mlad, mišičast, izrisan tam, kjer se srajca napne preko prsi. Ko je Tjaša prišla mimo, je pogled spravil v red, kakor je najbolje znal, voščil “dober večer” in dvignil brado ravno prav visoko, da ni izpadlo kot prosjačenje.
A ko je odkorakala in je njen korak postal zibanje bokov za vogalom, je srce vedno udarilo pol utripa višje. Ujet je bil v drobne rituale. Ko je dvignila kartico za registracijo, je imel priložnost opazovati njen profil, ko se je sklonila po kak papir, je hipoma pozabil, kaj sploh varuje. Ni si je izmislil. Tjaša je vedela, kaj dela. Razumela je uniforme, razumela je fantazije, ki jih sprožijo. In njemu je pustila drobna znamenja. Nekoliko preveč sklanjanja v njegovi bližini, pramen las, ki se je izmuznil iz figice in ga je pred dvigalom popravila tako, da je razgalila vrat, prsti v žepih hlač, ki so uokvirjali črto bokov. Včasih bolj zadržano, drugič pogumno. Odvisno od dneva in njega.
V dnevnih izmenah so ji zdravniki delali prostor, ko je šla mimo. Karizmatični specializant ji je s preveč sladkim glasom ponudil kavo, starejši kirurg je v garderobi vedno našel besedo preveč. Sodelavke so zavijale z očmi, komentirale, merile in merile še enkrat. Tjaša je brala njihove reakcije kot navodila: če sem s tem razburila vas, pomeni, da nekaj delam prav. V resnici je želo letelo drugam. Ni se navduševala nad statusom ali stopnjo izobrazbe, vzburjali so jo mlajši v uniformah, telesa, ki delajo, dlani, ki primejo in ne spustijo.
Varnostnik je bil ravno pravšnje mešanice: mišice, disciplina, surovost, ki jo je znala zasukati v sladek greh. Zvečer ga je pogosto poslala “pozdrav” samo s pogledom. Mimo pulta se je sprehodila pol sekunde počasneje kot običajno, bokom dala milimeter več prostora, in ko je začutila njegov pogled, je pod kožo pljusknila toplota. Včasih, ko je nočna izmena pritisnila z vseh strani, si je vzela še en krog – po nepotrebnem – samo zato, da si je od zunaj potrdila, kar se je oglašalo v notranjosti.
On je to plačeval z dnevi, v katerih je moral prevečkrat na WC. Tam je sedel na pokrovu školjke, s hrbtom naslonjenim ob hladne ploščice, in si govoril, da to ni ok. Potem je zaprl oči in si dovolil: jezik na njenem vratu, dlan pod hlačami, napetost v njenem trebuhu, ko ji šepne “tukaj”. Vzburjal se je tudi na delovnem mestu.
Nikoli sicer ni šel do konca pod pultom, a včasih je, s stisnjenimi zobmi, tako močno objel tiča v dlani, da je bolelo, in si obljubil: dovolj, od danes naprej boš normalen. Do naslednje izmene. Nekega četrtka je pozno popoldne spet prišla mimo, a je tokrat na pult odložila nekaj, kar ni bilo kartica. Zavihala je listič in, ne da bi ga pogledala, rekla: “Samo tole odložim, pa grem gor.”
Glas je imel tisti poznani, profesionalni ton, oči pa so govorile nekaj povsem drugega. Ko je odkorakala, je na pultu ostal bel košček papirja. Obrnil ga je, palec pa mu je od radosti dobesedno zaplesal. Na listu je bila napisana drobcena vrstica: “00h… servisno dvigalo… upaš?”
Prebral je še dvakrat. In še tretjič. S prvim branjem mu je zakrknilo v vratu, z drugim v dimljah, s tretjim v obeh. Ob pol desetih je šel še enkrat na WC, kot da bi lahko prhe hladne vode sprale misel. Ob enajstih se je zalotil, da je dlan že dolgo pod pasom. Ob enajst petdeset je stal pod uro in preklinjal vsako minuto, ki se je vlekla kot ura. Tjaša je tisti večer delala hitro. Čutila je, da jo gledajo. To jo je podžgalo.
Natančno ob 23:59 je zavila na hodnik. Na koncu, med kovinskimi vrati in opozorilno rumeno-črno črto, je bilo dvigalo, ki ga javnost ni uporabljala. Vrata so čakala v poltemi. Klik. Dih. Klik. Srce. Ena minuta do polnoči je imela okus po prvi cigareti. Potem so se vrata odprla in on je stal tam, v uniformi, malo bolj razmršen kot običajno, malo bolj zadihan.
“Upam,” je rekel v odgovor na njeno provokacijo v sporočilu. Ni mu odgovorila z besedami. Stopila je korak bližje, toliko, da je začutil njen parfum. Suh vanilijev oblak z nežno noto po citrusih. Potem je dvignila pogled. Oči so se ustavile na njegovih. Z dlanjo mu je gladko potovala po trupu navzdol, čez zaponko pasu. Prsti so se dotaknili kovine, nato pa spolzeli nižje.
“Zapri,” je šepnila in brada mu je, skoraj nevidno, trznila. Vrata so zaškripala in se tiho zaprla. S hrbtom ga je rahlo pritisnila k steni, ravno toliko, da je začutil mrzel kovinski stik skozi srajco. Z dlanmi je potovala na njegov pas, na bok, na rob zadnjice. S palcem mu je narisala krog pod popkom, pa še enega, nižje.
“Rad imaš sestre, ha?” ga je vprašala. “Danes imaš svojo.”
Spone samokontrole so se pretrgale. Njegove roke so najprej previdno, potem z več samozavesti, prijele za njene boke. Pod bluzo je bila koža topla, napeta, potem je z rokama potoval navzdol po vitkem telesu. Stisnil je tisto, kar je najbolj pogledal v zadnjih mesecih – njeno ritko – in jo potegnil k sebi. Tkanina pod prsti je bila gladka in napeta, vedel je, da to ne bo trajalo.
“Na uho,” je naročila. “Povej mi, kaj bi naredil, če bi bile stene iz stekla.”
“Dobil bi odpoved,” je smeje rekel.
“Najprej,” je nadaljevala sama, in mu v uho urezala šepet tako natančno, da je telo spreletelo elektriko, “bi me dvignil. Tu, pod ritjo. Kolena bi ti dala okrog pasu. Potem bi me pritisnil ob steno. Samo toliko, da začutim oporo. In potem bi…” Ni dokončala. Jezik se ji je zapletel v njegov poljub. To ni bil poljub dveh, ki se šele spoznavata. To je bil poljub dveh, ki sta mesece tiho gradila ta trenutek: razmišljala, fantazirala, se zadrževala, in končno spustila z verige.
Roke so našle gumbe. Njegov pas je popustil, zadrga je zdrsnila dol z zvokom, zaradi katerega se je dvignila vsaka dlaka na njegovi koži. Njeni prsti so ga našli, težkega, vročega, nestrpnega.
Oči so se ji zasvetile. “Tako,” je rekla. “To sem hotela videti.”
Pokleknila je in ga vzela v usta, ki so bila še vedno razpotegnjena v nasmeh navdušenja. Ni hitela. V spomin si vtisnila si je njegov okus, topel, solnat, resničen, in si ga zapisala kot nekaj, kar bo hotela še. Z roko mu je držala koren, z jezikom krožila po veliki nabrekli glavi, ga posula z drobnimi poljubi na spodnjo stran, kjer ga ne poboža nihče, a je najbolj občutljiv.