Zadnjič sem zvečer legla pred televizijo in se odločila pogledat kakšen film. Pretirano izbirčna nisem bila. Preveč lena in utrujena po celodnevnem skakanju po mestu in sledenju moje hiperaktivne prijateljice.
Ujela sem pričetek filma z naslovom »Jedro«. Malce fantastična zgodba o skupini znanstvenikov, ki rešujejo planet kateremu grozi poguba. Jedro planeta se je namreč ustavilo in nastala je elektromagnetna katastrofa (na kratko povedano).
Kar sem želela izpostaviti, pa je bil sam konec filma. Po silnih pripetijah, vožnji s posebnim vozilom skozi plasti planeta vse do jedra, je pomrla večina junakov. Ostala sta le še privlačna ONA in ON. Ko se je že zdelo, da sta tudi sama pogubljena, se nekako uspeta izvleči. Vse do takrat, ko jima ne.
Sprijaznita sta se z dejstvom, da bosta umrla na dnu oceana v tisti kapsuli, ki ju je varno pripeljala do samega jedra in nazaj. Takrat sem pomislila, da se podobno končujejo vsi filmi s podobno vsebine in v misli se mi je prikradlo vprašanje.
Kaj pa bi si v resnici sama zaželela v takšnem primeru?
Na smrt obsojena sedim ob seksi moškem, sprijaznjena s koncem svojega kratkega življenja in vesela, da sem pravkar rešila ves svet. On me, vdan v usodo, pogleda in skomigne z rameni. Je to to?
Amm, ne! Hočem se dati dol še zadnjič v življenju!
Zlezla bi mu v naročje in mu med počasnim poljubljanjem pričela odpenjati hlače. Poskrbela bi, da bi bil kljub nesrečnemu koncu še zadnjič pripravljen na veliko akcijo. Božala bi ga, uživala v njegovih pogledih, ko bi se slačila pred njim in mu prsi prislonila na obraz. Glasno bi se nasmejala in se prepustila njegovim poljubom, ki bi pričeli prekrivati razgaljene prsi.
Zakaj pa ne, saj je tako ali tako konec vsega?! No ja, v resnici bi po vsej verjetnosti cvilila, da še nočem umreti hehe.
Za hip bi oba pozabila na usodo in se enostavno potopila v svoj svet. Rešila bi se svoje »uniforme« in jo odvrgla na armaturno ploščo kjer bi počasi ugašale še zadnje lučke. Ljubila bi se, brez zadržkov in brez nepotrebnih vprašanj.
Vse do trenutka, ko bi naju (vsaj v filmu je bilo tako) povsem nepričakovano našla vojaška mornarica sredi oceana. Kavlji, ki se pripnejo na zadek kapsule se napnejo, sunek naju postavi pokončno in vsa najina odvržena oblačila zletijo daleč stran od najinih rok.
Čez nekaj minut pred uniformiranci in kamerami stojiva junaka celotnega planeta, povsem gola kot Adam in Eva, a prijetno potešena po zadnjem seksu najinega življenja. Njemu ne stoji več, moje bradavice pa še vedno izdajalsko stojijo. Začudeni obrazi zrejo v naju in na čelu se jim izpisujejo razno razna vprašanja. K sreči pa ima moj junak na zalogi vedno pravi odgovor.
»Veste, tam doli … v jedru, je precej vroče.«
