Spomladansko sonce me vedno zvleče v naravo in gozd, kjer se potikam dokler me nosijo noge. Tokrat pa sem v družbi privlačnega čuvaja spoznala gozd še iz druge perspektive.
Gorazd je zagnan mladenič, ki je svojo ljubezen do narave in živali združil v službo čuvaja gozda. Ni lovec, čeprav nosi tudi orožje, ampak je bolj “gozdni policist”, ki skrbi, da se v gozdu ne dogaja kaj nenavadnega. Sodeluje z lovci, ti pa mu nudijo tudi zatočišča na različnih lokacijah. Spoznala sva se pred meseci na neki zabavi, potem pa ostala v stikih. Takoj mi je bil všeč, a za moj okus nekoliko preveč nežen 😈.
Na njegovo povabilo, da bi skupaj opravila obhod (tako sva se namreč dogovorila za prvič, ko bo lepo vreme), sem se z veseljem odzvala. Seveda je vsebina omare končala povsod po sobi preden sem našla svoja pomladna krilca in čevlje. Dobila sva se na obrobju gozdiča nedaleč stran od mojega rojstnega kraja. Takoj me je poneslo v otroštvo, v čas brezskrbnosti in avantur. Dozdevalo se mi je, da bo tisti dan prav tako ena zabavna avantura, ki se je bom spominjala za vedno.
Presenetila sem ga s poljubom na lice in komplimentom kako čeden je. Pričakovala sem, da ga bo bolj vrglo iz tira, pa mi je takoj vrnil in dejal nekaj lepega o mojih nogah. Khmm, sem se motila o njegovi naravi?
Pohajkovanje po gozdiču mi je dalo še dodatne energije, razvila sva pogovor in spraševala sem ga prav vse kar mi je padlo na pamet. Prav zato ni nenavadno, da sva kaj kmalu končala pri seksu in vprašanjih tipa “Kaj misliš koliko ljudi na dan seksa v gozdu?”.
Nasmehnil se je in skomignil z rameni: “Ne vem, sem jih pa že precej zasačil.”
Njegov pogled mi je dal vedeti, da sem se resnično motila o njegovi nežni naravi. V njem se je skrival pravi lovec, predator, ki je tam sredi ničesar postal druga oseba. Nalašč sem zaostajala za pol koraka, da sem lahko pasla oči na njegovi športni ritki.
“Danes nimaš nobenega orožja s seboj?” me je zanimalo.
“Ooo imam, imam, ampak skrito!”
Upala sem, da mi bo v tistem gozdu grozil z njim in me morda celo “ustrelil”. Hehe, k sreči sva imela v mislih isto orožje. Ok, to je bilo to. Takrat sem vedela, da se po gozdu sprehajam s tipčkom, ki goji podobne ideje kot jaz in, da je bil najin uvod na zabavi le malce preveč vljudnostne narave.
Prispela sva do ljubke jase in se ustavila pred krmiščem.
“Opaziš kaj posebnega?” je vprašal.
Skomignila sem z rameni: “Krmilnico pač.”
Ampak kjer je krmilnica je lahko tudi opazovalnica. Te pa resnično nisem opazila. Lično izdelana drevesna hiška, popolno kamuflirana, je bila videti prej kot vikend za eno osebo, kot lovska preža.
“Še dobro, da imaš hlačke hehe!”
Seveda sem sem se povzpela prva. Zanalašč! In žal mi je bilo, da sem imela gor hlačke, ker bi sicer padel z lestve na tla. Opazovalnica je bila zares ljubka in udobna. Po tleh je bila nameščena mehka pena, pogled naokoli pa naravnost pravljičen.
“Če bova tiho bodo morda prišle,” je zašepetal. “Živali namreč.”
Igrala sem njegovo igro in, kljub sprva trapastemu občutku, našla v tisti igrici prav posebej zabavne občutke. Na vse pretege sem iztegovala vrat in kukala naokrog, medtem pa so se njegovi nagajivi prsti nenadoma znašli na mojem stegnu. Meni nič tebi nič, se je sklonil k meni in mi na uho zašepetal, če že kaj vidim.
“Vidim ne, zato pa čutim,” sem se zarežala.
Priznam, njegovo vedenje in celotna situacija v kateri sva se znašla, me je pošteno vzburjalo. Moje prsi so se napele in čutila sem kako mi nabrekajo bradavice. Skušala sem prikriti oteženo dihanje in nestrpno pričakovanje, ki se je kazalo v vsakem mojem gibu, besedi in izrazu na obrazu. Zdelo se mi je, da sem se spremenila v kip, ko je s prsti zašel že kar precej daleč pod krilo. Božal me je po goli koži, si utiral pot in nekako preizkušal do kam sme. Če sem ga spustila že tako daleč, ga pa menda ne bom zdaj ustavljala?
“Si pa drzneš,” sem šepnila skozi nasmešek in pogledala nazaj proti njemu.
Angelski izraz je izginil z njegovega obraza in zamenjal ga je nek, meni neznani. Nagajiv, pokvarjen, neustavljiv. Želela sem si ga. Takoj tisti trenutek!
Ko je z vrhovi prstov končno dosegel moje vzburjeno mednožje, sem z desnico segla nazaj, da bi poiskala njegovo skrito orožje.
“Ga tule skrivaš?” sem rekla in pograbila za nabreklino v njegovih hlačah. “Orožje mislim.”
“Mhm,” je bil kratek in s prsti zabredel globoko med moja potna stegna.
Živali pa kar ni in ni bilo na spregled. Bila sva sama, v družbi ptic, ki so veselo žvrgolele povsod okoli naju. Zrak je bil omamno dišeč in strast, ki je napolnila tisto lovsko prežo je bila enostavno prevelika, da bi jo lahko človek ignoriral.
Nekako mi je uspelo odpeti zadrgo na njegovih hlačah in doseči njegovo skrito orožje. Zares si mu lahko rekel orožje. Nenadoma me srnice niso več zanimale in sem se raje obrnila k puški uperjeni vame. Obkrožena z vso čarobnostjo in lepoto gozda, me je težko prepričalo še kaj drugega, a tisto kar je štrlelo iz razporka njegovih hlač, je bilo enostavno prelepo. Pravo čudo narave hehe 😈.
Moj pogled je ostal prilepljen nanj, prsti pa so se tudi ovili okoli nabreklega stolpa, ki je tako lepo sedel v mojo dlan. Takrat sva se prvič zares poljubila. Nekje vmes so njegovi prsti spretno zdrknili za rob mojih spodnjic in se spoznali z gospodično “vlažno”. Jebeš srne in medvede sem si mislila takrat.
Bila sem vesela svoje odločitve, da oblečem lahkotno krilce. Potem sem se obrnila k njemu, hrbet naslonila na steno iz zbitih desk in razmaknila nogi tako, da sem mu pristala v naročju. Še vedno sem v roki stiskala njegov nabrekel ud in si z njim božala razvneto gozdno princesko. Čeprav me je imelo, da bi se isti trenutek nasadila nanj pa mi je godilo tisto božanje in jasno je bilo slišati mokro cmokljanje tam spodaj.
“Mogoče pa privabiva kakšno žival takole,” sem se zasmejala in namignila na nenavadne zvoke.
“A veš da takole še nisem,” je priznal.
“Jaz tudi ne. No ja, v gozdu sem že, … v parkiranem avtomobilu in enkrat na sprehajalni klopci …, ampak na lovski preži, to pa res ne.”
V tistem trenutku se je tam spodaj nekaj zganilo. Otrpnila sva in se debelo spogledala.
“Srne?” sem zašepetala. “Lovci?!”
Obrnila sem se na kolena in pokukala s preže, da bi videla za kaj gre. Nikjer ni bilo videti ničesar pa naj sem še tako pozorno opazovala. Tudi on se je dvignil in mi kukal preko rame. Seveda mi ob tem ni pozabil nastaviti svojega tiča tik pod vzburjeno češpljico.
“Nič ni, mogoče je bil veter,” je dejal in se povabil naprej.
Takšnega adrenalina pač ne doživiš kar tako in zdelo se mi je, da vse skupaj občutim še nekajkrat bolj močno kot sicer. Njegove roke so segle pod mojo majico in preplavile vzburjene prsi. Nisva se več pretirano zadrževala in, če je bila takrat še v bližini kakšna plašna žival, je vsekakor zbežala proč. Njegovi sunki od zadaj so postajali vse hitrejši in dobro sem lahko čutila prav vsak centimeter njegovega “skritega orožja”.
Težko sem ostajala tiho in se niti nisem več trudila. Tudi on ne, tleski telesa ob telo so postajali čedalje hitrejši in glasnejši, najini vzdihljaji pa tudi. Še ptice so potihnile, ko sva se končno zleknila na tla in se spretno izogibala področju pravkar nastalega jezerca. Gledala sem v strop, vpijala vonj po dišečem lesu in gozdu okoli naju, ter uživala v zadnjih sladkih tresljajih, ki so preplavili moje telo.
“Tole morava obvezno še kdaj ponoviti,” sem rekla.
“Mhm,” je zamrmral, se dvignil na komolec in me pogledal. “Še danes.” Potem me je poljubil in izgubila sva se nekje tam sredi pravljičnega gozda.
