Zvestoba kot nujno zlo?

Razmišljanje nekoga, ki na zvestobo v partnerstvu (s stališča spolnosti) pač gleda nekoliko drugače.

Najino prijateljevanje z občasnim ljubimcem se je zaključilo v postelji in nadgradilo v “Naju dva”. A pot v to skupno vez je pospremil moj stavek: “Ne pričakuj od mene, da ti bom zvesta.”

Kako se je razvijala najina zgodba, je v tem sestavku brezpredmetno.

Več let je že tega, a jaz se sama s seboj še vedno prepiram okoli pojma zvestobe. Ne, kaj zvestoba sama po sebi je, temveč, kaj sploh pomeni nekomu biti zvest, kako zvest ostati in čemu?! Popolnoma normalno, da pomislimo najprej na telesno zvestobo. Konec koncev je ta tudi tista, ki me zaposluje že leta in poleg mene buri duha še pretežnemu delu, predvsem zahodnega sveta.

Ne želim gledati črno-belo, a kolikokrat z obžalovanjem vzdihnem, da smo vzgajani po načelu, če z nekom deliš svojo intimnost, življenje, navsezadnje tudi materialne dobrine, če imata življenjska partnerja potomstvo, potem ta dva preprosto sodita drug k drugemu. Milo rečeno, si pripadata. V resnici pa se v odnosu kaj kmalu začnejo razpletati vitice, ki ljubosumno oprezajo za partnerjem, ga začnejo utesnjevati in dušiti. In smo tam! Pri tem, kdo je ‘od koga’, kdo je MOJ.

Težko sprejmem princip posedovanja, na katerega zgornje vrstice zgovorno kažejo. Sama zagovarjam dogovor med partnerjema o svobodni intimnosti še z nekom tretjim. Seveda, če v odnosu med njima ni enostranskih omejevanj, če si o svojih obiskih med tujimi rjuhami zaupata, sta drug do drugega iskrena, morda izkušnje tudi delita.

Kolikor bolj se nagibam k svobodnemu seksualnemu življenju, toliko manj se spogledujem z idejo fukarjenja vsepovprek. Namreč, eno je občasno menjavanje partnerja, ki naj bi imelo za seboj oprijemljiv razlog, četudi bi šlo zgolj za neustavljivo telesno privlačnost ali takratno potrebo. Drugo pa je razširjanje nog in brezčutno praznjenje zgolj zaradi črtic in križcev, iskanja lastne identitete v dokazovanju spolnih izživljanj, ali vpliva substanc, ki pogojijo spolnost v najnižje strasti.

Naj se vrnem k partnerjema, ki ju združuje dogovor. Rado se zgodi, da tak partnerski odnos postane dvorezen meč. Ne le zaradi partnerjevih pomanjkljivosti, ki jih na njem ugotovimo šele tedaj. Pač zaradi zdrave klice ljubosumja, ki se razraste v rakavo tkivo, in vse močnejših čustev do spremljajočega partnerja, spričo katerega pristane osnovni partnerski odnos na trhlih tleh, nazadnje še v tragičnem koncu …

Ni potemtakem res najbolje biti ali togo zvest prvemu partnerju in z neizživetimi sanjarjenji, ali pa ga prikrito varati, kar slej ko prej tudi pripelje k razpadanju veze.

Kako bi se sama odzvala na partnerjevo naključno ali občasno prijateljico??

Če bi o njegovih zatajenih afericah izvedela od nekoga drugega, bi se počutila ogoljufano. Skušala bi se pogovoriti z njim. Brez sprenevedanj, opravičevanj in obljubljanj, da se v bodoče kaj podobnega ne bo pripetilo. In ko odkritega pogovora morebiti ne bi mogla vzpostaviti, bi se najina pot preprosto ločila. Odšla bi ranjena in prazna, verjetno še materialno oškodovana, a z izkušnjo.

V primeru dogovora bi se bolj v šali kot zares ponudila, da v igri sodelujem.

No, na samem začetku bi mi bilo, kljub temu, da sama dopuščam to možnost, nenavadno. Ker sem tudi jaz človek, ki imam z evolucijo sodobnega človeka pogojeno težnjo lastninjenja. Lahko bi se zgodilo, da bi težnjo izgubila. Ali pa bi jo potlačila, kar bi vodilo v nevroze in nevrotična stanja, katerim bi začela podlegati.

Kakor koli, način, ki bi ga živela, bi živela z zavestjo lastne odločitve. Z vsemi spremljajočimi posledicami, tudi nevrozami.