Nisem ena tistih, ki jih navduši generični “Hej, kaj pa ti tukaj?” Ne. Moje telo ne reagira na predvidljivost, moj um pa ne mara dolgčasa.
Ko se s kom ujamem v pogovoru, se ne zgodi zaradi fotke. Zgodi se zaradi besede. Pravilne. Tiste, ki me zagrabi med nogami in v mislih hkrati. S spodnjimi petimi stavki se pri meni pogosto začne nekaj več. Pogovor, domišljija, mokre hlačke (kadar jih nosim). In če se nadaljuje v pravo smer… no, potem je že prepozno, da bi si lagala.
1. “Zamižim in si te predstavljam brez vsega. A ne samo oblek.”
Ta stavek je kot vroč poljub, ki mi polzi po zatilju. Ni le erotičen. Je miselno intimen. Če ve, da me ne želi samo videti golo, ampak želi videti čisto skozi… ja, tam se pri meni nekaj vklopi. Pomeni, da me želi celostno. Ne samo prsi in boke. Ampak vse. Moje dvome, moj nasmeh po kozarcu vina, moj pogled, ko sem razgaljena v duši.
In to je nevarno vznemirljivo. In takrat se neham pretvarjati. Postanem bolj jaz. Pogovor teče hitreje, besede postajajo bolj jasne, vprašanja bolj drzna. Usta se mi večkrat odprejo. Ne le zaradi odgovora.
2. “A si kdaj potrebovala nekoga, ki te ne vpraša, ampak samo ve?”
To je eno najbolj privlačnih vprašanj, kar sem jih kdaj prebrala. Pa ne zaradi spolnosti. Ampak zaradi zaupanja, ki ga implicira. Da zna prebrati telo. Pogled. Položaj kolen. Moj nemirni prst na stegnu. In ko mi nekdo to napiše, si predstavljam, da vstopi. V prostor. Vame.
Brez dovoljenja, čeprav ga v resnici ima. Ker sem ga nevede dala in on to ve. Ko to čutim, mi medenica rahlo zaigra. Začnem mu odgovarjati drugače. Brez zavor. Ker vem, da je nekdo, ki bi me znal potisniti na kavč in mi v trenutku posesati dušo skozi mednožje in mi vdahniti tako močan erotični naboj, da bi me dobesedno razneslo.
3. “Predstavljaj si moj glas, kako ti leze po notranji strani stegen.”
Besede o glasu so vedno spolne. Vedno. Ker zvok pride vame, še preden pride on. In ko nekdo napiše kaj takega, se v moji glavi zgodi klik. Predstava. Zvok. Ritem. Globina. Začnem mu pisati z glasom. Ne z besedami. Prebiram stavke, kot da jih šepetam. Moje besede postanejo mehkejše, bolj tekoče.
In vsak odgovor je bolj vabilo kot replika. Glas ni nekaj, kar vidiš. Je nekaj, kar te zavihti v lastno notranjost. In če si on zna predstavljati, kar govori, potem ve, kaj dela. In naj ne neha.
4. “Ne zanimajo me tvoje meje. Zanima me, kje se zares pričneš.”
To me zadene. Vedno. Ker imam meje. Ustvarjene, preizkušene, vzdržne. In potem pride nekdo, ki me ne sprašuje, kaj mu dovolim. Ampak hoče izvedeti, kaj zares sem. Tam nekje se ljudje v resnici šele “začnemo”. In ko nekdo to razume, se mi odprejo nove slike.
Sebe, njega, skupaj. Drugje. Začnem se razkrivati. Ne neposredno. Ampak skozi draženje. Opišem okus svoje kože. Vprašam ga, kaj bi storil, če me ima samo tri minute. In če zna odgovoriti… takrat…
5. “Tako si te želim, da me boli, ko pomislim, da te morda ne bom dobil.”
Ta stavek je obup, strast in vse ostalo hkrati. In vse to me zmede, predrami, navlaži. Ko nekdo prizna, da me hoče do te mere, da ga boli… me ima. Ker vem, da si ne izmišlja. Že sam zapis tega stavka me napne. V bradavičkah me zaščemi.
Noge se stresejo, kot da jih je nekaj prijelo v mislih. In če napišem nazaj… potem se je igra zares začela. Saj veš, nisem iz kamna. Sem iz mesa. In vmes sem iz domišljije. A ko se besede dotaknejo mojega mesa… je to, kar pride za tem, že povsem fizično.
