Vsi imamo skrivnosti. Nekatere so sladke, druge trde ali vlažne. In potem so tu tiste, o katerih ne govorimo nikomur.
Moški, ki so se v mojem stanovanju najprej usedli ob vinu in sramežljivo spustili pogled, so nekaj ur kasneje priznali stvari, ob katerih so mi zadrhtela stegna. Nekateri so to storili prvič. Prvič spregovorili. Prvič pokleknili. Prvič se popolnoma predali. Svet spolnosti je bolj barvit, kot si upamo priznati.
In eden najbolj skritih, a neverjetno pogostih fetišev, ki sem ga doživela na lastni koži, je – podrejenost. Ne govorim o vezanju z rožnatimi lisicami iz trgovine za pare. Govorim o tem, da mi moški, samozavestni in uspešni navzven, priznajo, da jih vzburi šepet ukaza, pogled, ki reče “poklekni”. In potem naredijo točno to. Brez besed.
Ko moč postane vzburjenje
V postelji se nekateri najbolj dominantni moški spremenijo v moje igračke. Ne gre za posmeh, temveč za zaupanje. Povedo mi, da jih vzburja ponižanje. Da jih vname, ko jim rečem, da niso dovolj dobri. Ko jih porinem prste v usta in jim rečem, naj utihnejo. Takrat jih ne vodijo več možgani – temveč penis.
Trd, napet in v pričakovanju nagrade. Spomnim se tipa, ki mi je že v prvem poljubu zašepetal, da bi mi lizal stopala. Odprla sem predal, potegnila ven najlonke in ga gledala, kako si jih je sam navlekel na obraz. Čisto tiho. Pokorno. Ko sem se s prsti igrala s svojo muco nad njegovim obrazom, je komaj dihal od vzburjenja.
Kako ugotoviti, kaj ga vznemirja
Najboljši trik? Molk. Tišina med poljubom. Pogled v oči, ki se zadrži malo predolgo. In dotik, ki je odločen. Ko ga med božanjem enkrat premočno zagrabiš za mednožje in vidiš, da ne trzne. To pomeni “nadaljuj”. Ko pa se mu zatrese brada, se zaveš, da si odprla vrata, skozi katera še ni šel.
Drug način je pogovor, zavit v šalo. “A si bil že kdaj privezan?” vprašaš z nasmeškom. In če odgovori z očmi, ne z usti, si na pravi poti. Nekateri potrebujejo le dovoljenje, da si upajo povedati. In če si dovolj odprta, ti povedo več, kot si upajo priznati še sami sebi.
Moški, ki si želijo biti podrejeni
Eden mojih ljubimcev je na sestankih nosil Armanijeve obleke. V moji dnevni sobi pa je klečal na vseh štirih, medtem ko sem mu dala povodec okoli vratu. Ko sem mu med seksom rekla, naj me prosi za dovoljenje, da pride, je skoraj zajokal. Počutil se je varno. Počutil se je živo.
Takšni fetiši niso perverznost. So klic po sprostitvi. Po občutku, da ne rabiš vedno voditi. Da si lahko samo telo. Samo orodje poželenja. In ko se ta igra odvije z obojestranskim spoštovanjem in vzburjenjem, postane nepozabna.
Kako reči pravo stvar?
Ni treba imeti scenarija. Dovolj je, da začnemo igro. “Daj mi roko. Ulezi se.” In potem z nohti potegnemo po notranji strani stegna. Če ostane miren, mu zavežemo oči. Če izdihne glasno, ga uščipnemo. Vse je raziskovanje. Vse je predigra. Včasih pomaga tudi vprašanje: “Kaj je najbolj umazana stvar, ki si jo kadarkoli naredil?” In potem le poslušamo. In se igramo.
Brez sramu, brez sodbe
V moji postelji ni sramu. Če me moški prosi, da ga zmerjam, da mu govorim, da je “pičkica”, to še ne pomeni, da ni moški. Pomeni, da si želi začutiti nekaj drugega. Nekaj, kar ni dovolil nobeni pred mano. In to je čast. In noro seksi.
Fetiši obstajajo. Pogosti so. In nič ni narobe z njimi. Dokler med nogama utripa poželenje in v očeh gori sprejemanje, je vse dovoljeno. Jaz sem jim dala prostor. Oni so mi dali sebe. In nikoli, res nikoli, jih nisem več gledala enako.
Ko se moški pred tabo odpre – dobesedno in figurativno – se zgodi nekaj čarobnega. In vročega, nepozabnega. Moj nasvet puncam? Poglej ga v oči. Potegni ga bližje. In reci: “Povej mi nekaj, česar nisi nikoli povedal. Ampak tokrat povej meni.” Tisti, ki si upajo, so vredni tvoje pozornosti. Tisti, ki si upajo s tabo – pa tudi tvoje postelje.
