V zadnjih letih imamo občutek, da smo se zbudili v prihodnosti. Tehnologija se ne razvija več postopno. Pospešuje. Samovozeči avtomobili, umetna inteligenca, ki piše romane, govori z nami, nas čaka na vsakem koraku.
Virtualna resničnost ni več igrača za geeke, ampak postaja orodje za učenje, povezovanje, doživljanje. In da, priplazila se je tudi tja, kamor smo nekoč mislili, da sodi le meso in dotik. V intimo. Sem Eva in seveda razmišljam o tem drugače. Malo čez rob. Malo spodaj. Malo globlje. In včasih z vibracijo, če veš, kaj mislim.
Ko ti igračka odgovori
Še pred nekaj leti sem mislila, da sem s Pinkyjem, svojim roza dildo prijateljem, dosegla svoj vrhunec tehnološke intime. Sedaj pa se igračke povezujejo s telefoni, partnerjem na drugem koncu sveta in celo z video klicem. Misliš, da je on daleč? Če ima aplikacijo in kak prost prst, si lahko bolj z njim kot marsikateri par v isti postelji.
Imam vibrator z devetimi stopnjami vibracij in verjemi, da deveta ni tista, ki me premakne. Je druga. Odvisno od razpoloženja. In to je čar tehnologije. Lahko raziskuješ svoje telo drugače, vsak dan znova, v svojem ritmu. In še bolje, s partnerjem, četudi ni fizično ob tebi.
Silikonska revolucija
Potem so tu lutke. Ne tiste iz otroštva. Te imajo prave obline, prave odprtine in pravi upor. Nekatere se segrejejo na telesno temperaturo, nekatere se same navlažijo, nekatere pa ti celo odgovarjajo. Ne, ne govorim o cenenih gumijastih igračkah. Govorim o umetninah, ki ti zašepetajo “želim te” in ob tem utripajo z vekami.
Priznam, mikajo me. Še posebej tiste, ki jih sestavljaš po svojih željah. Dolžina nog, polnost ustnic, barva bradavic. Kot da bi naročil svojo fantazijo v živo. No ja, seveda imajo tudi takšne v moški podobi. In tam je dolžina njegovega orodja tvoja izbira. Ampak… čeprav bi si jo rada ogledala od blizu, še vedno si želim, da me objame resnična roka. Vroča. Ne silikonska.
Virtualna vročica
In potem pride VR. Slušalke, očala, slika pred tabo, ki je čustveno bolj resnična kot marsikatera zveza. Lahko se “srečaš” s popolnim ljubimcem, lahko vstopiš v erotični prizor, ki ga vodiš sam. Lahko celo dodajaš scenarije. In verjemi, obstajajo tisti, ki v tem preživijo ure.
Ampak četudi mi je vroče, čeprav si mislim, kako bi bilo, še vedno… pogrešam vonj. Dih drugega. Nepopolnost pravega trenutka, ko ti nekdo z mokrim jezikom po nesreči zmoči več, kot si želimo priznati. Tam me tehnologija še ni dosegla. In prav je tako.
Je vse skupaj preveč?
Nimam nič proti napredku. Rada imam novosti. Sem ženska, ki je zbrala kar lepo zbirko:
- vibratorji,
- kroglice,
- analni čepek,
- igračke za pare… in ja,
- Pinky mi še vedno služi.
A dlje kot grem, tem bolj razmišljam: ali s tem izgubljam nekaj tiste prvinske povezanosti? Pravega “desca” ne moreš zamenjati za baterije. Lahko ga poljubiš, ugrizneš, potisneš ob steno, če čutiš, da hoče. Z vibratorjem ni sramu. Ni zadrege. Ni nervoze. In prav to včasih manjka. Vse je preveč popolno. In jaz… nisem. Nočem biti.
Dotik, ki ga tehnologija ne pozna
Navsezadnje še vedno verjamem v telo. V stik. V roko na boku, ki se prestavi nižje in ti dvigne utrip. V sapo na vratu, ki ni prednastavljena. In v pogled, ki te sleče, še preden se zares znebiš oblačil.
Vse igračke sveta ne zmorejo tega, česar je zmožen en pravi dotik, ob pravem trenutku. A bom preizkusila novo? Verjetno. Z radovednostjo, ne odvisnostjo. In z željo, da me tehnologija le podpre, ne nadomesti mojega partnerja.
Eva ostaja Eva
Sem radovedna. Sem čutna. Sem ženska, ki z veseljem raziskuje. A tudi takrat, ko imam ob sebi samo Pinkyja, si predstavljam roko, ki ga zamenja. Ustnice, ki zašepetajo, ne navodila aplikacije.
In ko pride dan, ko bom svojo igračko povezala z AI in virtualno resničnostjo… bom vseeno želela, da nekdo potrka. Da vstopi. In da reče: “Eva, ne rabiš več tehnologije. Tukaj sem. Zares.” Do takrat pa… naj vrnejo v prodajo moj vibrator številka sedem. Tisti je vedel, kako z mano.
