Stavba je bila stara, a polna življenja. Na hodnikih so dišale barve, tkanine in kava.
V eni etaži je imela svoj atelje ona, modna oblikovalka z ostrim pogledom in vedno rahlo razmršenimi lasmi. Nad njo je bil studio fotografa, ki je znal z objektivom razgaliti več, kot bi si kdo želel priznati. Večkrat sta se srečala na hodniku, mimogrede, z bežnim pozdravom, zadržanim nasmehom in tisto neoprijemljivo energijo, ki je ostala v zraku, ko sta šla vsak v svojo smer.
Tistega večera je zunaj padal dež. Stavba je postala tiha, elektrika je za trenutek ugasnila, nato spet oživela. Luči so utripnile, stroj v njenem ateljeju je utihnil. Pogledala je skozi vrata ravno v trenutku, ko je na hodnik stopil on.
“Si tudi ti ostala v temi?” je rekel z nasmeškom.
“Sem,” mu je odgovorila. “Saj ni prvič, da tu kaj odpove.”
“Pridi gor,” je rekel. “Pri meni je še nekaj svetlobe. In kava.”
Skomignila je in se nasmehnila. “Kava, praviš? Po takem dnevu bi res pasala.”
Stopila je v njegov studio. Na stenah so visele fotografije žensk; gole, napol oblečene, z očmi, ki so gledale naravnost v gledalca. Zrak je dišal po toplem lesu in parfumu. Ugašajoči reflektor ob oknu je na prostor metal mehko, oranžno svetlobo.
“Zanimivo,” je rekla, medtem ko je s pogledom drsela po posnetkih. “Tvoje ženske niso le pozirale. Zdi se, kot da si jih ujel v trenutku, ko so pozabile, da jih kdo gleda.”
Naslonil se je na mizo. “To je bil cilj. Da postanejo resnične. Da jim ne rečem, kako naj dihajo.”
“Kako ti to uspe?”
“Čakam,” je rekel. “Dokler ne pozabijo name.”
Oči so se mu ustavile na njej. Ni pozabila nanj. Nasprotno, zdaj je čutila, da jo gleda točno tako, kot gleda vse tiste ženske na fotografijah. Počasi, brez hitenja, z očmi, ki so jo slekle, še preden je spregovoril.
“Si kdaj stala pred kamero?”
“Ne,” je rekla tiho. “Vedno raje delam za njo.”
“Škoda.” Z nasmehom se je odmaknil od mize. “Luč je ravno prava.”
“Za kaj?”
“Za tebe.”
Njen dih se je ustavil. Ni bil nesramen, ni bil vsiljiv, bil je le iskren. Korak, še en, in že je stal tik ob njej. Vonj njegove kože, toplota, bližina.
“Ne bom te slikal,” je rekel tiho. “Obljubim.”
Njegova dlan se je dotaknila njenega boka, čez tkanino. Počasi je zdrsnila navzgor, po hrbtu, dokler ni začutila, da se ji mišice napenjajo. Obrnila se je proti njemu. Nežna svetloba je padala na njen obraz, na ustnice, ki so se rahlo odprle. Ni govorila. Samo čakala. Približal se je in jo poljubil. Sprva počasi, zadržano, kot bi preizkušal, ali si res želi. Potem strastno.
Njena roka se je oprijela njegove srajce, prsti so se mu zapletli v lase. Njegove dlani so zdrsnile pod njeno bluzo, po hrbtu, nižje do bokov. Ko jo je dvignil na rob mize, se ni upirala. Sedi, gleda ga, čuti njegov dih na vratu.
“Ne boš me slikal, kajne?” je še šepnila.
“Ne. Samo zapomnil si bom.”
Z ustnicami je našel njen vrat, počasi potoval nižje. Z roko je razprl njena kolena in se poigral s prsti, dokler ni iz njenih ust prišel tisti mehki, nizek stok, ki je napolnil sobo. Ko se je nagnil k njej, je prijela rob mize, kot da se želi upreti, a se ni. Njeno telo je samo sledilo njegovemu gibanju, vsak potisk počasnejši, a globlji. Luč je spet utripala, kaplje na steklu pa so ustvarjale ritem, ki je spremljal njuno dihanje.
Njegove roke so potovale po njenih stegnih, prsti so se prepletli z njenimi, ona pa je dvignila pogled in rekla le: “Ne ustavljaj se.”
Ni se. Njena koža je bila vroča, gibanje vse bolj sunkovito, dokler ni zaječala in ga objela z nogama ter privila k sebi. Dobro je čutila njegovo vzburjenost tam spodaj, jo poiskala z roko in le še prilila olja na ogenj. V naslednjem trenutku se je po njenem telesu razlil val vročine, bila ga je polna, polna tistega utripajočega čudesa, ki je z ritmičnimi sunki med njenimi stegni povzročal kaos. Kaos užitka, zmedenosti in brutalno pulzirajočih orgazmov. Noge so se ji le še močneje ovile okoli njegovega hrbta.
Čutila je, kako se tudi sam približuje, kako mu telo popušča, in še preden se je vse umirilo, ga je objela, ga zadržala, kot da noče, da trenutek mine. Ko je spustila noga ob njegovo telo, je tišina spet napolnila prostor.
On se je nasmehnil in ji popravil pramen las, ki ji je padel čez obraz. “Zdaj verjamem, da včasih ni treba fotografirati,” je rekel.
“Ne rabiš slike,” mu je rekla. “Če si dovolj blizu, si jo zapomniš.”
V ozadju je dež ponehal. Vse drugo pa se je šele začelo.
