Pisala mi je moja prijateljica “Mercedes” in mi zaupala svojo zadnjo vročo dogodivščino. Na srečo sem jo uspela prepričat, da jo deli z vsemi nami.
***
Ufff, še malo, pa bom dokončala. Vstala sem že pred kako uro, ker me daje pred potovalna mrzlica. Kavica, kot jutranja rutina, kljub temu, da so na nebo še pripete zvezde. Pregledam seznam, da česa ne pozabim doma. Kovček je že nabito poln, prostora je le še za kozmetično torbico. Porinem v kovček še to in ga na silo zaprem. Pokličem Aleša, da se dogovoriva, kdaj pride pome.
Ugotoviva, da imam dovolj časa, da skočim še pod tuš in se oblečem. Pot bo dolga in ne vem kdaj bom znova deležna vode. Z užitkom stopim pod prho in pustim, da kapljice polzijo po meni. Po navadi si vzamem več časa za crkljanje pod tekočo vodo, a danes sem vseeno malce na tesnem s časom. Potem se dobro obrišem in namažem s kremo po telesu.
Vonj jasmina in drsenje dlani po telesu… mmmmm…
To je postopek, ki ga imam rada. Za na letalo se vedno udobno oblečem. Ampak spodnje perilo mora biti v čipkah. Nato si navlečem pajkice in čeznje še daljšo tuniko, da kljub vsemu izgledam lepo in urejeno. Nohti so že od včeraj sveže pobarvani v rdečo. Nadenem si še rdečo šminko, za piko na i pa še mojega Bvlgarija.
Rada lepo dišim in občutek imam, da nisem čisto popolna, če svoje garderobe ne zaključim s parfumom. Še nakit in sem pripravljena. Jakno čez ramena, kovček na koleščka in do dvigala. Po hodniku bloka se vije postan vonj pomešan s kavo. Zgodnje jutro je in če bi bil normalen dan, bi se tudi jaz odpravljala v službo. Končno sem pri avtu, kjer dobim hiter poljub. Cel teden se že nisva videla in pogrešam ga. Pogrešam njegov poljub, dotik. Pogrešam toplo posteljo in naju v njej. A zdaj ni pravi čas. Do letališča preverjava vse podrobnosti pred letom, oba vznemirjena zaradi dogodivščine, ki naju čaka. Teden dni
dopusta brez zvonjenja telefona, brez nadležne službe. Samo on in jaz (pa še vsi ostali sopotniki).
Rada potujeva. Skupaj odkrivava nove dežele, nove zvoke in okuse, vonjave. To je hkrati pobeg in odklop od vsakdana. Po slabih treh urah sva na parkirišču pred letališčem. V naprej plačano in rezervirano, da ne zamujava. Primeva vsak svoj kovček in koleščka, ki drsijo po asfaltu ustvarjajo svojevrstne zvoke. Vedno znova me opomnijo, da spet nekam grem. Čeprav sem se včasih noro bala letenja, je z leti strah popustil in zdaj ostaja le veselje. Grem. Greva. Zvok kovčka v letališki stavbi preneha, saj so tla tam gladka.
Pomikava se v vrsti za Dubaj. Tehtanje prtljage in papirji. Naprej do carine. Podroben
pregled dokumentov. Potem čakalnica pred vstopom v letalo. Še uro in pol. Sedeva in naslonim glavo na njegovo ramo. Ohhh, kako lepo diši. Vonj njegove kože. Rada bi dlani zarila pod njegov pulover. Svojo željo na silo upihnem in sanjarim za zaprtimi očmi. Končno se vkrcamo. Poiščeva svoja sedeža. Ob oknu in trije sedeži samo za naju dva. Privežemo se, pokrijem naju s potovalno deko, ki je na takih poteh vedno z mano in zaprem oči.
Na letalu mi je vedno premrzlo. Poleteli smo. Vmes slišim navodila stevardes, premikanje vozička, pridušen hrup motorjev. Počasi se dogajanje v letalu umiri. Znani zvoki, ki bi lahko tudi uspavali. Vendar… Za zaprtimi očmi se mi je znova začelo dogajati. Kako zelo si ga želim. Brez njega sem že cel teden. Ker sem pokrita – sem tudi skrita. Roki sta pod deko, da me ne bi zeblo. Desno nogo pokrčim in dvignem na sosednji sedež.
Zdaj koleno zastira pogled, hkrati pa imam dovolj razprte noge, da se lahko podam na raziskovanje. Vse, kar bom naredila sama s seboj, mora biti nevidno. In neslišno. Dlan potisnem pod pajkice in svojo čipko. Vendar ugotovim, da ne bo šlo, ker nisem dovolj mokra. Možgane mi hitro preplavi nora in hkrati zelo poredna ideja. Ker je pokrit tudi on, moja levica zaide na njegovo mednožje. Zdaj moja dlan počasi odpre gumb in spusti zadrgo. Počasen gib, da je brez šuma.
“Kaj delaš?” me ves zaprepaščen vpraša prav po tiho.
“Pssst. Vse kar sledi, mora biti v tišini,” mu odgovorim.
“Glp…,” je edini zvok, ki pride od njega.
Mislim, da sva zdaj oba v pričakovanju. Ker vem, da bi bile stvari preveč očitne, če mu ga vzamem iz hlač, sem ga počasi začela dražiti skozi boksarice. Moja dlan ima magičen učinek, saj začutim, da mi je pod roko rahlo oživel. Skozi moje telo šine žarek zadovoljstva. Počasi in previdno ga božam in gnetem, on pa vse bolj dobiva svojo čarobno velikost. Držati njegov ud v roki v vsej svoji velikosti, ko ves nabrekel trepeta v moji dlani, mi je bil
vedno velik užitek. Rada ga držim, gledam, poljubim.
To pot bo malce drugače. Počasi drsim po njem gor in dol in na vsak moj gib se odzove. Trza in želi osvoboditve, želi, da ga vzamem, želi… zdaj svoje oči dvignem k njegovemu obrazu in vse kar vidim je izraz strasti. Z zaprtimi očmi spremlja mojo roko. Rada bi ga vsega objela. Da bi ga čutila celega. Njegovo telo… A le drsim po napetem udu. Dlan potisnem močneje na njegovo nabreklo dolžino in mu poskušam nuditi večji užitek. Z boki rahlo potisne proti meni. S tem mi da vedeti, da uživa. Da si želi več. A…
“Ne smeš! Če se spustiš iz vajeti, bodo vedeli,” mu zašepetam.
Svojo dlan potiskam obenj. Ujet je med svojo kožo in mojo dlanjo. Vmes tenka plast blaga spodnjic. Drsim in čutim, da je noro napet, da trepeta močneje, kot prej. Vem, da je potreben in vem, da ga bom pripeljala do konca. Hkrati pa vem in čutim, da sem tudi sama močno vzburjena in mokra. A zdaj je na vrsti on.
“Te lahko poljubim?” me vpraša.
“Seveda ne!”
Drgnem ga naprej in se mu trudim nuditi največji užitek, ki je v takšnih razmerah mogoč.
“Da ne bi. Ne smeš niti pisniti. Ne smeš se premikati. Ne smeš spraviti iz sebe ničesar! Razumeš?”
Mučenje posebne sorte, ko ve, da bo moral doživeti največji užitek praktično nepremičen.
“Ja,” grleno in z muko odgovori.
Začutim, da se je njegovo telo napelo in otrpnil je v strasti. Edino, kar ga izdaja, je njegov pospešen dih. Trdo je njegovo telo in ves trd je tam spodaj. Drgnem. In potem
v nekem trenutku začutim, da je drugače vztrepetal. Cel. On in njegov potrebnež. Vem, čutim, da mu prihaja. Ker je njegovo telo kljub trudu trznilo in ker je pod mojo dlanjo postalo mokro. Kako rada bi ga zdaj poljubila. Uspelo mi ga je pripeljati do vrhunca. V meni je takšna radost in zadovoljstvo. In zdaj sem na vrsti še sama. Hoče seči z dlanjo proti meni.
“Ne, sama bom,” ga zavrnem. “Samo trdno me drži za roko. Trdno, prosim.” Prsti najinih rok se prepletejo in skozi meglice potrebe zaslišim “Hvala za tole. Polna si presenečenj.«” Oprimem se ga na vso moč. Čez moje rdeče ustnice šine nasmešek. Desnica mi zdrsne pod čipko in vem, da se moram vseh navodil, ki sem mu jih dala, držati tudi sama. Tako desni sredinec drsi po vršičku ščegetavčka, ki se zdaj utaplja v mokroti. Vsa sem napeta in mokra in željna.
Drsenje sredinca po vrhu ščegetavčka pošlje drhtavico užitka po hrbtenici. Z muko obdržim svoje telo nepremično, oči in usta zaprta. Razdražena sem od vsega. Okoli mene je polno ljudi, v meni pa vre od potrebe. Želim si, da bi bila lahko glasna, da bi si lahko z boki držala ritem in pomagala, do hitrejšega orgazma. Ker se mi meša od vseh občutkov, ki vrejo v meni. A ne smem. Sredinec se poigrava z vršičkom in z napetostjo in željo raste tudi moč moje dlani, ki jo imam v njegovi roki.
Želim si potešitve, a ker ne smem pustiti, da sodeluje vse moje telo, je pot proti vrhuncu malo daljša. V sebi trepetam. V sebi kričim. V sebi divjam. V sebi vem, da me bo razneslo od poželenja. Drsim po mokroti svojega spola, drsim in se vozim k izpolnitvi. Nevidno. Neslišno. Drsim. In čutim, da je ščegetavček nabrekel in želi izpolnitev. Trd, da se včasih izmakne mojemu prstu, a vseeno ga ujamem in nadaljujem drgnjenje.
Rahlo se premika samo prst. Ostalo miruje. Osredotočena sem nanj in na ščegetavček. Vse večji, vse bolj moker, vse bolj potreben potešitve. V nekem trenutku, se mi po hrbtenici začne plaziti znan občutek. In zazdi se, da se mi bo telo razletelo na tisoč koščkov in me bo obsijalo tisoče sonc. Kričala bi, če bi smela. Levica se je zažrla v njegovo dlan, desnica pa dela zadnje kroge po razmočeni sredici.
Orgazem se mi zdi neskončen. Močno in dolgo se plazi po meni orgazmičen občutek. Ne smem, ne smem, zato mi je edina uteha, drsenje sredinca, da se moj spol umiri. Počasi, zelo počasi, se spuščam nazaj v svoje telo. Potešena. Razmočena. Razlezena v sebi od vsega dogajanja. Kaj takega nisem storila še nikoli. V množici samo on in jaz veva, kaj se je dogajalo. Morda je bil tudi to delček vznemirjenja. Roko počasi potegnem k sebi in zrak okoli naju za malenkost objame vonj po mojem spolu.
Po orgazmu. Naslonim se na njegovo ramo, hvaležna, ker mi je pustil, ker je sodeloval, ker je bil tu. Zame. In utonem v spanec. Zbudi me šele spuščanje letala. Obrnem se k njemu in ga rahlo poljubim.
“Tudi jaz, hvala,” mu rečem in pomežiknem.
Najine počitnice so se začele.
Mercedes
