Nadaljevanje erotične zgodbe “Vroče minute v servisnem dvigalu”
***
Zaječal je, a jo je dvignil, še preden bi mu ušlo. Sam sebi je ukazal, naj gre počasi, čeprav je telo vrelo. Obrnil jo je s hrbtom k steni in ji začel drseti s prsti po pasu. V nekaj potezah ji je slekel oprijete hlače. Tkanina je zdrsnila čez boke in napeto rit ter obtičala nad koleni. Z dlanmi ji je razprl stegna in jo potisnil k steni. Njeno telo je takoj odgovorilo, boki so se mu nastavili, ko je s prsti našel toplo, že mokro muco.
Samo zamrmral je, skoraj zase: “Tako te hočem.” Ko je zdrsnil vanjo, se ji je iz prsnega koša iztrgal glas, pol stok, pol smeh. Dvigalo je brnelo, kot da bi zadrževalo dih. Njegov jezik je našel njen vrat, ustnice so poljubljale kožo pod ušesom, in ko jo je ugriznil, ga je stisnila za boke ter ga potegnila globlje vase.
“Da slišijo,” je šepnila med.
Ni bil popoln ljubimec iz filmov. Bil je resničen, dihal je prehitro, včasih izgubil ritem, nato ga spet našel. Prav to jo je razvnelo do roba. Ko je z drhtečim palcem našel pravo mesto, ko je začutil, kako se ji trese trebuh, ji je prišlo. Val za valom. Ugriznila ga je v ramo, da ni zakričala, kovinske stene pa so vseeno ujele njen krik. Ustavil se je le toliko, da jo je trdno držal in ji pustil, da pride do konca. Potem jo je dvignil, da ga je gledala v oči, in jo znova nasadil nase. Tokrat z obrazom proti njemu. Poljubi so se zlivali po ustnicah, po bradi, po vratu. Noge mu je ovila okoli pasu, nohti so se zarili v njegovo kožo.
“Še,” je sopla. “Še.” Ubogal jo je.
Gibala sta se enakomerno, dokler mu ni v prsih zagrmelo. Privila ga je nase, obraz zakopala v njegov vrat, ko je prišel. V dvigalu je za nekaj sekund zavladala popolna tišina, samo utrip srca in njuni vzburjeni telesi.
Prva je spregovorila ona. Tokrat brez šepeta: “Všeč si mi v uniformi. Uniforme so moja slabost.”
Sklonila se je, povlekla hlače nazaj čez boke, kot da bi si spet nadela masko profesionalnosti. On si je zapel pas, popravil srajco in se zasmejal. Brez napetosti, sproščeno. Dvigalo je zacvrčalo, vrata so se odprla v prazen hodnik. Tjaša je naredila dva koraka, se ustavila, mu z dlanjo zdrsnila čez prsi in mu roko potisnila listek. Na njem je pisalo: “Sreda, 02:00, skladišče sanitetnega materiala. Še enkrat. Če upaš.”
“Upam,” je izstrelil brez premora. Nato dodal: “Ampak ti vodiš.”
“Jaz vodim,” je prikimala. “Ampak nekoč boš tudi ti. Ne zato, ker ti dovolim, ampak ker boš hotel.” In odšla, v njenem koraku pa so se mešali samozavest, žar, potešenost in neka nova lakota. On je še sekundo stal v dvigalu in gledal listek. Zdelo se mu je, da se mu je življenje naenkrat skrajšalo in podaljšalo. Radijska postaja mu je zapiskala, spomnil se je, da mora na obhod. Na poti je naletel na nočnega čistilca s sesalcem.
“Vse v redu?” ga je vprašal, skoraj zehajoče. “Vse,” je odvrnil. “Vse je super.” In se zasmejal sam pri sebi.
Naslednje jutro so se po oddelku širile govorice. Ena sestra je trdila, da je varnostnik prišel v sobo z rdečo šminko na vratu. Druga je rekla, da je to verjetno alergija na uniformo. Tretja pa je pikro dodala: “Ali pa na sestre.”
Tjaša je medtem zlagala zaloge, mirno, kot da ne sliši ničesar. Ko je šla mimo pulta, mu je vrgla kratek, skoraj uraden “dobro jutro”. On je odvrnil enako, a oči so mu gorele dlje, kot bi smele. Popoldne je na telefonu dobila sporočilo: “Torej, sreda ob dveh, skladišče. Upaš?” Nasmehnila se je. Odpisala: “Upam že dolgo.” Popravila si je bluzo, nataknila očala in stopila na hodnik.
Zdravniki so znova dvignili glave, sodelavke pa so izmenjale pogled. Ona je vedela: bližje je nevarnost, bolj živo čutiš svoje telo. Za vogalom so čakala kovinska vrata dvigala. Naslednjič bo ona pritisnila na gumb “stop”. In ko bo dvigalo zastalo, bo čas za novo vročo noč, za globlje in bolj.
