Vsi imamo tisto eno stvar, ki nas malce prestraši, a nas hkrati vznemirja. Zame je bila to vloga, kjer sem jaz tista, ki vodi, ukazuje in drži vajeti v svojih rokah.
Do tiste noči sem bila večkrat vodena, ženska, ki se rada preda. A nekaj v njem… v njegovem pogledu, v njegovi tišini… me je zdramilo.
Priprave, ki so bile bolj vznemirljive kot sama noč
Vse se je začelo z vprašanjem. Preprostim, direktnim, brez olepšav: “Bi mi zaupal, če te zvežem?” Njegov odgovor je bil samo kratek: “Da.” In ravno ta mirna potrjenost ter njegov pogled sta me vznemirila bolj kot karkoli. Zvečer sem pripravila prostor, sveče…
Na blazini sem pustila svileno ruto, ki sem jo v mislih že ovijala okoli njegovih zapestij. Vsaka misel je bila uvod v dotik. In vsak dotik v mojo novo vlogo, ki sem jo sprejemala z rahlim nasmehom na ustnicah.
Ko je postal moje platno
Ko je legel na hrbet in mirno zaprl oči, sem dojela, kako zelo mi zaupa. V svetu, kjer moški pogosto želijo nadzor, je bil on pripravljen dati vse v moje roke. Dobesedno. In jaz sem to spoštovala.
Vsak vozel je bilo kot risanje po njegovi koži. Vezala sem ga s pozornostjo, z mislijo, da ga ne omejujem, temveč osvobajam. Njegove roke so bile pod mojo rutico, a njegovo telo je začelo govoriti svojo resnico. Tiho. S vibracijami.
Govorica telesa, ki je prosila brez besed
Nisem potrebovala njegovih besed. Ko sem se dotaknila njegovega vratu z nohti in zaslišala, kako se mu ustavi dih, sem vedela, da sem na pravi poti. Ko se je rahlo premaknil, kot da bi prosil za več, sem mu dala točno toliko, da je ostal na robu.
Njegovo telo je postalo instrument, na katerega sem igrala z opazovanjem. En gib z zapestjem, en poljub na rebra, in njegove noge so se napol dvignile. Bil je lepši kot kadar koli prej, ker ni bil več le moški. Postal je platno za moje želje.
Moč brez povzdignjenega glasu
Biti vodilna ne pomeni kričati ukaze. Pomeni občutiti, kdaj je čas za dotik in kdaj za pavzo. Pomeni zaznati, kako telo reagira, ko mu daš nekaj, kar si želi, a ni vedelo, da pogreša. S prsti sem drsela po njegovih bokih, včasih z nohti, včasih s poljubom. In v tistem trenutku sem razumela, kaj pomeni imeti nadzor, ki ni nasilen, ampak neizbežen. Bila sem mirna. Bila sem močna. In bila sem neskončno vzburjena.
Ko sem ga osvobodila
Ko sem razvezala zadnji vozel, nisem bila prepričana, kdo je bil bolj zadihan. On, ker je bil zvezan. Jaz, ker sem ga zadržala na robu. Gledal me je drugače. Ne s strahom, ne z vzhičenjem.
Ampak z nečim, kar me je zadelo globlje od vseh besed. Bil je hvaležen. Ne samo za dotike, temveč za to, da sem mu dala nekaj novega. Izkušnjo, kjer je bil moški in hkrati dovolil ženski, da vodi. In jaz sem bila tista, ki sem ga pripeljala tja.
Bi to ponovila?
Seveda bi. A ne s komerkoli. Vezanje ni samo igra. Je zaupanje. Je prenos moči. Je trenutek, ko dve telesi postaneta prostor raziskovanja, ne dokazovanja. In če kdaj srečam še en par oči, ki ve, kako zreti in molčati hkrati… bom spet zavezala. Najprej zapestja. Potem vse ostalo.
