“Izzivaš me ves čas! S pregloboko odpetimi bluzicami, s prekratkimi krilci, s temi tvojimi zapeljivimi nogicami v visokih petah. Ob tebi se mi meša!” je zarenčal in jo poljubil.
Mesto se je počasi ovijalo v temo, ona pa je še vedno sedela za svojo pisalno mizo in skoraj divje premikala miško in s prsti skakala po tipkovnici. V zraku je visel postan vonj, s sosednjih pisalnih miz je bilo videti samo žarenje ohranjevalnikov zaslonov. Nekje v daljavi se je slišal utrip mesta.
Vstala je in si šla pripravit že četrto kavo v upanju, da glava zdrži, saj so ji misli že cel dan bežale. K dopoldnevu v Mihovi pisarni. In zdaj sedi tu v pisarni, obdana z mirom. Sama. Objemala je skodelico in taista glava je, ob vonju kave, odtavala.
Ta premium vsebina je na voljo le članom urgenca.com
Prijavi se Še brez brezplačnega računa? Registracija
