Nekoč je bila ena punca, ki je živela življenje svojih erotičnih fantazij, ga zajemala z veliko žlico, potem pa …
… četudi so se mi zaiskrile oči in sem ošvrknila ali pokosila kakšnega mladca, da sem šla in napisala zgodbico … NE. Preko svojega načela ne grem, pa čeprav bi oba z Galom na polno uživala v oralijah, čeprav bi mi nekajkrat zapovrstjo prišlo in bi se mi potem izpraznil v usta …
Ne morem. Preko svoje odločitve ne bom stopila!
Z Galom sva leta in leta korektno sodelovala s samoumevnim načinom ‘ti meni-jaz tebi’. Dokler ni v igro vstopilo telo. Oba prepotrebna sva se zagnala drug v drugega in potešila primarni nagon.
Lepo mi je Marjeta govorila, da na intimno zapletanje v krogu prijateljev in znancev ne gleda z odobravanjem, pa je nisem razumela. Saj je tudi zdaj ne. Ampak, ko dobro premislim, se tešenje spolne sle s temi, ki smo ustvarjali nekakšne prijateljske vezi ali sodelovanja, sploh ni zaključilo, kot sem zastavila sama: nadaljevati odnos tam naprej, do kamor je prišel, preden sva se intimno zapletla.
Bilo je drugače. Nad nama je nekaj viselo … morda pričakovanje s kolegove strani … jaz sem opravila svoje, šla sem naprej. Tako kot takrat, ko sva s prijateljem končala v postelji, in se je želel še pocrkljati. Sama sem vstala iz postelje in se oblekla. Gledal me je, kot da ne more verjeti, da se stvar zaključi na takšen način, jaz pa njemu le: »No, a greva domov?« Morda me zaradi tega po tolikih letih pred drugimi ozmerja s prasico, meni pa ne izlije svojega gneva. Prijateljstvo je zbledelo samo po sebi. Tu in tam šteje še kakšna “prijateljska usluga”, ki bi jo verjetno oba drugemu najraje kar zaračunala.
Morda zaradi odtenka tega načina, ki ga je doživel z mano tudi Matej, še sam za menoj kriči taisto besedo: PRASICA!! .. … ohhh … ranjen ego … … poteptan moški ponos. Jaz sama sem le izpolnila vlogo, za katero sva se dogovorila, in neprizadeta odšla.
To bo to … verjetno, o čemer pripoveduje Marjeta. Tako se rušijo žensko moška prijateljstva. Eh … jebi ga.
Gal pa … drugače je, a vendar … NE MOREM. Ne morem. Šla bi preko sebe in se izničila.
»Zelo me je prizadelo, ko si priznala,« je sredi najinega pogovora o medosebnih odnosih Dunja speljala temo, ki jo je glodala že več kot leto dni. »V živo se spomnim tistega dne, ko smo šli na vaje in tvojega izbruha. Veš, takrat si mi odprla oči, da sem te začela resno jemati. Prepričana sem bila, da so vse, o čemer pripoveduješ, le tvoje želje, tvoja sanjarjenja. Res, ko ne bi takrat nastopila, kot si, bi še vedno verjela, da je vse skupaj plod tvoje domišljije.«
Postala sem pozorna. Dunja mi je že nekajkrat omenjala to zgodbo in jo prepletla z malenkostmi iz življenja ter me tako odmaknila od srži, s katero me je želela seznaniti. »Tako me je prizadelo, da nisem mogla spati. Takrat sem napisala zgodbico o tebi.«
Brskala sem po spominu, da sestavim jasno podobo iz njene pripovedi. “Saj res! Lanske nekajmesečne priprave na decembrski performance …”
»Ah, to mislite, Dunja, ko me je tisto brezpomensko najedanje pripravilo do tega, da sem na provokativno vprašanje o mojem spogledovanju s sadizmom, zarobantila: JA, SEM!!! SADISTKA SEM!! Sem dovolj nazorno pojasnila?!!«
»Ja, ja. Prav to. Do takrat nisem mogla verjeti, da tako nežno bitje, kot si, lahko počneš takšne reči. Za punčko sem te imela, ki sanjari o svoji moči. Tako krhka in mila si. Še vedno mi ne gre v račun, kako lahko. A zdaj ti verjamem.«
»Tri tedne nazaj, ko sem se vračala s poti, sem doživela šok. Zjasnil se mi je moj agresiven moment. Da obranim sebe, Dunja. Preveč sem dojemljiva, preveč sem nežna. Ne bi preživela. Utapljala bi se v melanholiji, utonila v depresiji. Da se obvarujem, nastopim grobo. Moja čustva so tako scefrana, da samo še gazim, jemljem, si podrejam. Da sploh lahko preživim … Ustavila sem avto in se zjokala. Še ves teden me je spremljal grozen občutek samospoznanja.«
»Veste,« sem ponovno povzela … »Odločila sem se za celibat.« Resno sem jo gledala in čakala, kaj poreče na mojo odločitev.
Solze so se ji začele nabirati v očeh, gospe, ki mi je kot babica, kakršne nikoli nisem imela. »Pomilujem te, punčka. Tvoja zdajšnja leta so najlepša leta, ko ženska začenja čutiti sebe. Ko izraža svojo ženskost in jo izpolni skozi moškega. Ti pa se ji odrekaš. Pomilujem in občudujem te obenem. Da si toliko močna in se tako mlada odrečeš spolnemu užitku in intimi z moškim.«
»Tako čutim. In TAKO JE PRAV. Veste, Dunja, moja odločitev ni padla kar čez noč. Dolgo razmišljam že o njej. Od takrat, ko se nisem več spomnila, KDO JE BIL MOŠKI, S KATERIM SEM VČERAJ BILA … In tudi težko mi ne bo. Zadnjih nekaj let je že tako, kot bi bila zapisana celibatu, vendar zdaj s to razliko, da se intimnosti odrekam z namenom.«
»Ne razumem te …« Zapacana sem. Z vsemi moškimi skozi vsa leta. Saj nisem šla kar z vsakim. A tudi tisti, ki je bil, težko da je bil še kdaj. Prazna sem. Tako izpraznjena. Ta “celibat” bo čas čiščenja, Dunja. Ne mislim se mu zapisati za vedno. Takrat ko bom začutila, da je On Tisti, da je pred mano Moški, ki ga resnično čutim, bo z njim padla tudi zapora na moj celibat. Do takrat pa se odrekam vsaki globlji intimnosti. Moje telo je svetišče, ki ga več ne mislim oskruniti zgolj zaradi gole naslade in čutnega užitka, ki zapušča praznino v meni.
Zvečer sem od Gala prejela sporočilo. Napisal mi je svojo hipno, vulgarno svinjsko in jedro domislico … o meni, sebi, oralnih užitkih in belem pršenju vrhunca.
»TO! Všeč, resnično mi je všeč,« sem takoj odgovorila nazaj. »Čisto svojsko. Čisto tvojsko! A z mano je tako, da sem se zavezala nekajletnemu očiščujočemu celibatu. Ne, nikakor ni posredi kakšna krščanska ideologija ali sektizem. Le tako izžeta in prazna sem.«
Da spoštuje mojo odločitev, mi je pisal nazaj in pripisal še misel Bukowskega: »Pa je še ena odšla. Novo steklenico pira bom odprl, pa bo …«
Ko sem Gala naslednjega dne vprašala, če mi dovoli zapisati njegov stih, se je z mano skušal dogovoriti za korekten “posel”. Povračilo za stih, njegov užitek, ko bi pil moje sokove …
Tako pač ne gre. Za ta sestavek se ne bom prodala. Napisala sem ga vseeno … brez Galovih vzburljivo iskrenih vulgarnosti.
Ko sem Marjeto pripravila na šok moje odločitve, je kot vedno z osuplim izrazom na moje nenavadne izjave, le zmajala z glavo kot: “Tebi več ni pomoči,” in s kepo v grlu izrekla: »Mala, daj pojdi domov pripravit tisto lazanjo, ki si jo obljubila.«
